Zgodilo se je 6

In tako je med sprehajanji, izleti, sejmi ...

                                     in uživanju v naravi 

                                      minilo še eno leto. 
Da se razumemo, tukaj je samo to, kar je bilo lepo v tem letu. To pa, kar ni bilo, bom pozabila in se učila na napakah. Recimo!

Angeli

Letos sem obsedena z angeli. Res, da so krive delavnice na katerih izdelujemo angele v različnih tehnikah, vendar se mi zdi, da jih vidim povsod. Prejšnji vikend sem bila na čudovitem izletu na Dunaju. Baje so tam prepovedali reklamiranje dedka mraza, ker je to uvožen artikel. In prav nič ne manjka, ker je vse tako okusno okrašeno z drugimi prazničnimi figurami. Ogromno uporabljajo naravni material, reciklirajo in seveda angelčki so zelo uporabna tema.
Ena od zelo izvirno okrašenih izložb. Če nimate kam z baratolami:

Kako malo je potrebno, da pričaramo prijetno vzdušje. Pred vsemi bolj obiskanimi palačami je postavljen krog s stojnicami, kjer prodajajo izdelke domače obrti (no tukaj bi lahko bili bolj izvirni) in diši po punču, kuhanem vinu in klobasah. Mamljivo...  Spet sem bila prijetno presenečena, ker ne uporabljajo plastike. Pijačo dobiš v kozarčku z reklamnim napisom. Res, da plačaš dva Eura več, vendar kozarec lahko odneseš domov ali pa ti ob vračilu povrnejo denar.
V takem okolju ima tudi brule boljši okus....

To so pa moji srčni angeli. Srček je napolnjen z lavando in seveda dišiiii.

A mi rabimo tako velik avto?

Ko smo pred leti kupovali nov avto sem imela na izbiro "navaden" avto, enega z mal večjim portapakijem in enega z veeeelikim portapakijem. Seveda sem se postavila pred največjega in ko me je dragi vprašal, če mi sploh rabimo tak avto sem odgovorila: "Ne, ampak tega bomo vzeli!" Sem že vedla zakaj.
Namreč tako izgleda moj avto, ko odhajam na  srečanja, na sejme.... še premajhen je.

Pravljični dan

Pravljični dan je bil namenjen vrtnicam, V sklopu 6. festivala vrtnic sem si  ogledala  vrt starih vrtnic burbonk pri frančiškanskem samostanu Kostanjevica v Novi gorici. Pri vstopu v vrt sem dahnila samo en globok VAUUUUU.  Čeprav je bila večina cvetov že odcvetelih se je vrt še vedno bohotil v vsej svoji lepoti. Meni najlepša je bila Gipsy Boy (na sliki) čeprav se tudi ostalih ne bi branila. Čudovita paša za oči in še bolj čudovite vonjave.
Malo manj je bilo navdušujoče vrtnično kosilo. Žal se naši gostinci v večini primerov še vedno ne potrudijo.
Če že prideš na takšen meni, bi vsaj na mizo dali vrtnice. Na krožniku si jih itak moral s povečevalnim iskat.
Seveda  grejo  pametni ljudje razočaranje tolažit v naslednjo restavracijo. Sladoled in štrukelj z priokusom vrtnic sta bila  pohvale vredna.

                                 Gipsy boy

Prvič sem vidla banano s tako velikim  cvetom oz. malimi bananicami.

Ko si že rečeš, da več kot to ne moreš doživet se znajdeš sredi pravljičnega vrta Romantika v Solkanu. Ga. Marinka nas je popeljala med svojimi vrtnicami, trajnicami, med travami in rožicami, kotički za sproščanje in kotički za uživanje.
Na ne prav velikem košku zemlje je združeno vse kar je lepo. Ko bom velika bom imela tak vrt!

Za konec smo dobili še poslastico in nas je g. Edi Prošt, pobudnik zbirke vrtnic burbonk na Kostanjevici in strokovni vodja festivala povabil na ogled svojega vrta.  Pravijo, da  ima okoli 300 vrtnic, sam je sicer bolj skromen in zatrjuje, da jih nima preštetih. Skoraj mu vrjamem. Kot poslastica pa slika ene izmed še redkih primerkov prve slovenske vrtnice Prešeren.

Evo je, ta je moja preferita Bleu magenta. Ta na sliki je iz vrta Romantika, jo pa v moji skromni zbirki imam tudi jaz. Sicer še v loncu, ker mi je tako všeč, da jo enostavno ne vem kam dati. Najraje bi jo imela v dnevni.

Ta lepotica po imenu Pierre de Ronsard ali Eden rose88 pa je na seznamu za mojo zbirko. Menda ima, poleg lepote, same dobre lastnosti 

Ponovitev dišav pa sem doživela doma, ko sem na kup stresla nabrane lističe ...še danes vse diši....

Ni vsak dan s soncem obasjan

Bil je tak ta pravi zimski dan. Ne prehladno in prav nič toplo, ni blo mokro je blo pa blatno, in ni blo sončno, ampak sonček je bil - vsake tolko. In prvi sončni žarki so si izbrali samo vasico in jo obsijali z vso močjo. Fantastičen razgled. Za poslastico na koncu pohoda pa so nas domačini te vasice pogostili s tipično zimsko hrano - z vrzotami.

Kratka obnova

Pa je šlo spet mimo en kup cajta. Da vidimo kako izgleda kratka obnova. Ko pogledaš mal nazaj se ti zdi, da je dan enak dnevu, da se ne zgodi nič posebnega. Pa se! Samo gre vse tako hitro mimo. Tudi en tak lušen praznik – velika noč. Vedno sveže spomladansko obarvan. Poln kiča, ki pa niti ni moteč in poln hrane, ki pa je moteča, ker se ne znam ustavit.
Letos sem se odločila, da ne bo nič jajc, nič dekoracij, pa me je seveda nekaj zamotlo.
Z društvom Anbot sem sodelovala na VN sejmu v Luciji in sem prav MORALA naredit nekaj novega. Že davno nekje videna ideja z jajci zavitimi v časopisni papir in čipko sem izpeljala mal po svoje. Samo so ti notni listi tako trdi, neuničljivi, da sem jih mogla prav pošteno mečkat, da so se zalepli. In ker sem si takoj predstavljala, da pašejo na neko naravno podlago ali stojalo, sem z vrta privlekla en star štor, ga pošteno oprala in posušila v pečnici. Tako je, če delaš zadnji trenutek, se vedno pečejo čudna peciva.

Če seštejem, kaj vse sem počela v zadnjih dveh mesecih, se mi zdi, da bi moglo zmanjkat dnevov. En neprijeten del je manjši poseg na kolenu - zato, da me neha bolet – še vedno boli. Nova diagnoza: predebela si! Zdravilo: shujšaj! Tukaj bo brez komentarja. (slika iz neta)

Na tečaju izdelave mila sem se naučila delat milo, spoznala fajn ljudi in zvedela še marsikaj zanimivega. Naprimer če si namažeš česen po stopalih, je čez nekaj časa tvoj zadah »česnat«. V poduk, kaj gre vse skozi našo kožo.

Bila na sejmu rož in še marsičesa v Pordenone. Sem se upirala skušnjavi z vsemi štirimi – samo dve vrečki sem odnesla domov. Ker mi to ni bilo dovolj sem šla še na sejem rož v Trst.
No, tam sem bila dogovorjena, da mi dostavijo večjo količino sadik lavande, vendar o temu podrobnosti kdaj drugič. Čeprav sejem še ni bil uradno odprt je bla spet ena vrečka polna rožic, denarnica pa prazna. Nič bolje ni bilo v Arboretumu, še dobro, da ni bila neka strašna ponudba rastlinic, ker brez polne vrečke zelenja seveda ni šlo. Kako čudno delujejo magnetna polja pri določenih stojnicah..

Vmes je padla še ena delavnica kuhanja. Božanske refoškove palačinke nafilane z jabolčno čežano v refoškofi posteljci so potrdile, da se nisem napačno odločila.
Ni mi pa jasno zakaj na delavnicah srečujem ene in iste ljudi. Le kje so vsi ostali? Pa so različne teme. Z eno sva hodile na kaligrafijo, na milo in na kuharijo. Grem stavit, da jo bom srečala še na delavnici zelišč…
Sejem starin, darov narave in obrti je bil spet živahen. Tokrat je bil poudarek na soli, saj je bil tudi Solinarski praznik. Naredila venčke - predvsem, da porabim zalogo suhega cvetja, ker bo kmalu novo.

Lavanda in mozaiki

Greš na izlet v Spilimbergo in Venzone? Jasnooooo!! Kaj sploh vprašaš!

In smo šli. Prva postaja je v Spilimbergu Scuola Mosaicisti – šola, kjer se naučiš izdelovati mozaike. Ima čudovito galerijo, ki se razteza po vseh hodnikih šole. Vsekakor vredno ogleda. Samo mesto se mi ni zdelo nič posebnega, razen tega, da so po vseh lokalih ob 13 uri v soboto skoraj vsi pili črno vino iz lepih,velikih kozarcev na peclih. Zanimivo ...

Venzone je mestece v Beneški Sloveniji, na novo zgrajeno po potresu leta 1976. Kamnite ulice, kamnite hiše, vse čisto in urejeno. V mestu se nahaja grobnica mumij, ki so jih odkrili pri izkopavanju. Konec oktobra imajo Praznik buč – s skokom v srednjeveško obdobje. Nisem še bila, je pa baje vredno ogleda in je že označeno na mojem koledarju (23. in 24.10.2010).

No, tokrat me je premamila trgovina z lavando. Po slikah sem vidla, da je vse viola, si pa nisem mislila, da je tako velika oz. tako originalna. V bistvu je v razstavno-prodajni prostor urejena cela hiša. Spodnji del je »prava« trgovina, podhod oz. odprti hodnik je bolj po starinsko urejen, po stopnicah prideš v prvi štuk in so artikli razstavljeni po namenu uporabe: v jedilnici, v dnevni sobi, v kopalnici in v spalnici. Na podstrešju je pa še mini dvorana. Seveda vse zavito v odtenke viola in odišavljeno. Imeli smo pokušino jedi in pijačo iz lavande. To že vem, da ni nič posebnega, saj lavanda ni prav nič ukusna. Je pa predstavitev tista, ki privleče. Nikoli ne bi postregla pomarančno- lavandino marmelado s sirom. V tem viola odišavljenem ambientu je pa ta kombinacija bila celo užitna. Mogoče je pa mal pomagal lavandin liker, (je bil viola barve), pa čokoladni, pa lavandino žganje. Je pa pošteno zasoljena, s cenami namreč...
Vsako leto organizirajo v drugem mestu Festa della Lavanda. Letos bo v Lignano Sabbiadoro (UD) 24. in 25.julija. Tudi to je že označeno na mojem kolendarju.

Mas pouco tempo ...za ogled Lizbone

DEMAIS BELEZAS PARA DESCOBRIR, MAS POUCO TEMPO....kaj češ v šestih dnevih naredit drugega, kot pripravit teren za naslednjič...

Niti približno si nisem mislila, da bo neresna debata na nekam žuru, o tem, kako bi lahko obiskale sorodnike od prijateljice v Lizboni postala resničnost. Pa je. In tu je kratka zgodbica, kaj smo jaz in moje dve frendice in sošolke iz unih lepih norih cajtov videle, doživele in se lepo imele.
Vse slike razno raznih spomenikov in ostalih kamnov lahko dobite pri stricu gugelčku. Slikala sem, kar se mi je zdelo zanimivo, drugačno ali pa preprosto lepo.

Čudovit pogled na Venezio z letala za začetek

Kot vsako veliko mesto ima tudi Lizbona svoje lepote. Zanimivo je opazovat, kako se vse vključi v zanimivo celoto. Polna ulica grafitov in umazanija po tleh, vendar se komaj prebijaš med mizami, ki so postavljene na vsakem kotičku, klančku, podestu med stopnicami. V vsaki luknji dobiš vse, sladko, slano, pijačo, muziko... (seveda smo takoj začeli razglabljat kolko dela bi imele naše inšpekcije) občutek domačnosti, kot da si v kaki prijetni zakotni vasici, ne pa v velemestu z neverjetno mešanico narodov in kultur.

Stavbe v starem delu mesta imajo vse balkone, na katere skoraj ne moreš stopit, okna in polkna z notranje strani. nisem pa uspela zvedet zakaj imajo obrnjen vrstni red. Bom drugič

Brez hrane ne gre. V to trgovino smo zavile, kot da ima magnet. In ni nam bilo žal. Skoraj v vsaki prodajalni ponudijo v pokušino njihovo značilno vino Portovec. To je v bistvu vino z dodatkom žganja, pitna zadeva, ki hitro usuje Seveda smo potem zavile še v kakšno štacuno, samo smo dvigovale kriterij. No, zadnje poskušine so bile z letnico 20-old in v cenovnem razredu, ki je krepko prekašal naše premoženje.Dooobrooo! Domov smo pa prinesle flaše iz samopostrežbe, samo ne nobenemu povedat.

Aja, o hrani...bakaljav, bakala na 100 in še kakšen način in ribe,ribe, ribe...Ker smo preživeleen večer pri tetah - tia Ninita in tia Helena so nam zaupale nekaj receptov. Eden od tabolših je ta BACALAV A PASTEIŠ: kilo bakala (lahko je kakšna druga riba), kilo krompirja, štiri jajca in ful peteršila zmiksaš in z žlico daš cmoke na vroče olje.


Pa nismo samo jedle in pile, malo smo se tudi kulturno izobraževale. Turistični avtobusi so zakon. Na vsaki postaji lahko iztopiš, si ogledaš kar te zanima in se z drugim busom odpelješ naprej. V dveh dneh si na hitro ogledaš bikoborsko dvorano (drugič še bikoborbo,ker živaL NE UBIJEJO), mestni park (drugič ne samo iz busa), pomorski muzej (drugič - vsaj še ene tri muzeje), spomenike raznim pomorščakom (v Belemu - predel kjer je nekaj muzejev, spomenikov in park si lahko cel dan - drugič), baje v drugem največjem oceanariju smo si pa vzele malo več časa in uživale v pogledu na morke globine. Seveda nismo izpustile vzpona z Elevador de Santa Justa na Bairro Alto - kjer se ulica imenuje Rua do diario de noticias - Ulica notesnika novic - nočno življenje - gostilna pri gostilni in melodija fada, ki preplavlja uličice. Tudi te žalostne pesmice so njihova značilnost. Lepo jih je bilo poslušat v tem ambijentu.

Če grem na izlet z agencijo mi gre vedno na živce, ker me non stop preganjajo. Ni mi pa jasno zakaj, ko grem sama preganjam samo sebe. Saj sem vendar na dupustu. Ni pomoči in že šibamo z najetim avtom pogledat še gradove v Sintri, pa koji vrag nas je nesel na divjo plažo v takem vetru za katerega pravijo domačini, da ga že dooolgo ni bilo. Ni čudno, da je padal pesek še par dni iz vseh lukenj na telesu, no, skoraj iz vseh. Blo je pa lušno.

Saj je samo voda, samo morje. Ne ni! Je ocean, Atlantski in samo "korak" te loči od Ajmerike

Drugi dan rentacar avanture: ogled mesteca v obzidju Obidos, obmorskega letovišča Nazare, z zanimivimi hišami na previsu, ogled ogromne cerkve v Batalhi in kratek postanek v Fatimi. Z Marijo si sicer nisva prav blizu, ma ko sem vidla kako ljudje po kolenih preplazijo cel trg v upanju na nekaj boljšega ali pa samo za goli obstoj ali zdravlje, sem šla prižgat svečko in se pomenit z njo.

Tik tak je prišel zadnji dan, še skok do plaže - costa da Caparica - saj ni nič posebnega kot plaža, pesek im morje, samo nobeden ne plava - ni šans. Vsi stojijo,čakajo val, skočijo, da jih ne zruši in čakajo naslednjega, spet skočijo .....

Za konec pa zeleni kotiček oz. cvetoč - takih pogledov pa neskončno, v vseh otenkih roza, viola z dodatkom oranžne, bele in rumene....

To je bila priprava terena za ponovni obisk ... Portugal se še vidimo...