Za dobre želje

 Ugotovila se,. da je najbolje, če imam te luštne prinašalke sreče pripravljene vnaprej. Takrat, ko potrebujem malce umiritve, ko sem utrujena in je moja glava čisto brez idej, barvam. In potem je tako fino, ko je že vse pripravljeno in ustvariš na en dva tri izdelek.

Tudi kroga sem našla med izrezki, tako sem dodala napi, nekaj marjetk in že sta obešanki z dobrimi in pozitivnimi željami odpotovali k sestri in nečakinji :-)

Na FB spremljam eno luštno stran - Danes izberem ljubezen s krasnimi misli, ki pridejo do mene ravno takrat, ko jih najbolj potrebujem. In tale misel je bila zapisana:

Začni zdaj, začni tam, kjer si.

Začni s tem, kar imaš.

Začni, čeprav se tvoj glas trese od strahu

in te stiska v želodcu.

Samo...začni...

Galerija meseca marca.

Zaključek leta

...pa smo ga dočakali tudi letos. Že kakšen teden je bilo bolj ohlapno vse skupaj, ampak danes je čisto zares konec šolskega leta. Najstarejši je "mali maturant" in je tako ali tako doma že en čas. Valeta je mimo, zaključki tudi, odplesala sva ples, odplesali so tudi devetošolci svoje. Sem ga vprašala, če mu je kaj žal, pa pravi da ja, bi še eno leto hodil v osnovno šolo :-), da so se zdaj začeli imeti fajn...jao mulci. Ampak pravi, da se veseli srednje šole, novih sošolcev, prijateljstev.
Takšno čestitko je dobil ob zelo uspešnem koncu...

In ob pospravljanju pohval, diplom, sem naletela na mapo, kjer so zbrana moja spričevala/izkazi. Zdaj dobijo vse naprintano na liste, v "dinozaverskih" časih smo imeli knjižice, kamor so bile vpisane zaključne ocene, seveda vse napisano na roke.

Prav luštno je listat takole nazaj in se spomniti določenih stvari. Še najbolj "živi" so spomini na osnovnošolske klopi. Na učiteljico iz prvega razreda, ki se je vozila v šolo z zelenim "ponijem"in imela oblečen zaščitni plašč, da ni bila umazana od krede ( in ko smo končali prvi razred, je šla  v penzijo), pa v drugem, ko nas je imela ena taka mila in prijazna gospa, v tretjem pa že ena bolj huda: je prišla in te zadaj v vrat uščipnila, če si delal neumnosti. V četrtem smo imel učiteljico, ki je v popoldanskem času hodila na dom razložiti snov učencem, ki so bili veliko bolani. Peti je bil preskok in razrednega v predmetni pouk, največjo "grozo" sem doživela pri slovenščini, ko sem dobila prvo trojko :-). Pa malico smo nosilo v razrede in tam pojedli, zalivali rože, ki so bile na zimovanju s čajem. Spomnim se novoletnih rajanj, ko smo imeli pokaži kaj znaš, punce smo prepevale pesmi Novih fosilov. Pa v osmem, ko smo šli z vlakom na morje, v Kačjak. Trije razredi in 2 spremljevalca...si lahko to predstavljate v teh časih??? Mislim, da smo 2x prespali in se imeli res lepo. V srednjo šolo sem šla edina iz naše šole in po prvem letniku, ko nas je ostalo 26 od začetnih 38 v razredu, smo se imeli res enkratno: izleti, ekskurzije, popoldanski pouk v drugem letniku, novoletni plesi s čisto tapravimi ansambli ( 1x smo imeli Don metony band, se jih spomnite z Dobro mrho?), proslave, partizanski mitingi. Pa maturantski izlet v Španijo, z avtobusom...
Pa je prišel čas za študij, za odhod od doma, študenski dom, nova prijateljstva, nove izkušnje, novi indeks...
Evo malo nostalgije na današnji dan, ko šolarji začnejo s počitnicami. Naj jim zaželim eno lepo, dolgo, vroče poletje, brez poškodb, nesreč. Naj se spočijejo in uživajo maksimalno!

Princeska...

...na zrnu graha.
Na grah in na tole pravljico me je asociral spodnji obesek, ki sem ga sestavila v ogrlico. A ni odbit?

Temnejša zelena je še ostanek od prejšnje objave, dodala sem ji še jabolčno zeleno in modro (tudi iz ostankov). Relief na spodnji ploščici je narejen s skalpelom - na držalu je en tak zanimiv vzorček, pa sem ga odtisnila, da ne bo zmeraj v akciji grob "šmirgl" papir.

V bistvu pa je tale današnja objava namenjena eni drugi temi...

Sandra iz bloga Zondra art je napisala en krasen prispevek. Sem se kar malo zamislila... predvsem ob dejstvu, da se vsaka stvar zgodi z določenim namenom.

Včeraj smo imeli en mini zaključek v šoli pri Matevžu.Otroci so peli, igrali igrico, plesali... šele tam sem izvedela, da smo bili zbrani iz čisto posebnega razloga... Drugo leto ne bodo več skupaj, ampak jih bodo razdelili v dva razreda. Vesela sem zaradi tega, saj imeti v razredu 26 razigranih glavic, jih kaj naučiti in se jim posvetiti, ni lahko. A vseeno sem imela včeraj cmok v grlu, ko so peli, že skoraj ponarodelo pesem Za prijatelje...
Še dobro, da sem vzela s sabo fotoaparat in jih takole skupaj fotografirala...Sama pri sebi sem pomislila, kako starši včasih zavijamo te mladičke v vato, se bojimo njihovih reakcij, si mislimo, kako težko jim bo brez kakšnega prijateljčka ... Ampak vez ostane, četudi štiri ure niso več skupaj pri pouku.Še zmeraj je varstvo, podaljšano bivanje, praznovanje rojstnih dni. Ko sem Matevža vprašala, zakaj mi ni nič povedal, je rekel: Mami to je bilo presenečenje!

Kot pravi Sandra: ujeti moramo trenutek in ga ohraniti v spominu še dolgo, dolgo...

Zaključna prireditev

Nope, danes ne bo objava posvečena ustvarjanju...ali pa morda ja. Ustvarjanju, ampak ne iz mojih rok. Preden sem včeraj zvečer ( ali so bile to že prve minute današnjega dneva) zaprla oči, sem rekla: tole dogajanje včeraj pri nas moram zabeležiti v moj dnevnik, to je dogodek o katerem se bo še dolgo govorilo v našem malem kraju... devetošolci so skupaj s svojimi prijatelji, učiteljico Sandro in kopico drugih učiteljev pripravili res lepo prireditev ob zaključku šolanja.
Otroci so bili odlično pripravljeni, sproščeni, oder je bil... kot da je ustvarjen zanje. Marsikdo do včeraj sploh ni vedel, koliko odličnih pevcev, plesalcev imamo. In saba pri sebi sem pomislila, kako pomembna je vloga odraslih, da to prepoznajo, spodbujajo, jih pohvalijo in na koncu koncev nagradijo - včerajšnja prireditev je bila res nagrada za vse nas.

Odlični pevci in spremljevalca na klavirju (prvo mesto na mednarodnem tekmovanju v Beogradu) in flavti z uspešnico iz filma Titanik...

...voditeljski par ( en član  je moj, moj, moj )

Pel je tudi mladinski pevski zbor... najprej Valeto, me je kar malo stisnilo ( čez 14 dni nas čaka tudi to). V prvi vrsti tudi naša Tinkara...

In potem je prišel še otroški zborček v čisto tapravih rekvizitih za na morje, saj so zameli Mi gremo pa na morje...

Ja, ja tudi plesali so... bili so cart za pojest.
Še  plesalci in plesalke

...in ja tudi breakdancerje imamo...

...in raperje s svojo lastno pesmijo o Španiji in ljubezni ( nimam fotke)

In za konec še zahvale vseh voditeljem vsem učiteljem, tehnikom, sodelujočim...

Ne, ne ni bilo še čisto konec... nastopil je še vrhunec popoldneva

"Deževali" smo s prsti, "grmeli"po kolenih, ustvarili čisto pravo nevihto, energija je bila.... neverjetna
 Tudi "beatboxali" smo...Sašo je car! In ccc, kkk, ppp sploh ni tako enostavno kot se najprej zdi :-)

Bili smo v Afriki, skakali smo z Jump, mislili na morje s Poletjem v školjki in zaključili z Avsenik Medley... pa ploskali, ploskali, ploskali... Perpetuum jazzile so ... simply the best. Hvala za čudovit zaključek naše prireditve.
Upam, da sem vam razdelila  malo energije, ki so nam jo včeraj podarili vsi nastopajoči. Fotografije niso najboljše, mogoče bo kdo objavil še "uradne" pa bom naknadno dodala povezavo.

Srečna in vesela sem za tole prireditev...to je stvar, ki bo devetošolce spominjala na nekaj lepega, veselega, enkratnega. In ja lepi spomini so nekaj najboljšega kar ponesemo s sabo v svet.
Dragi moji, vi ste CARJI in pred vami je še veliko, veliko lepega!