Pojdi na vsebino

Ludwig von Fautz

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ludwig von Fautz
Rojstvo20. avgust 1811({{padleft:1811|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})
Penzing[d]
Smrt23. februar 1880({{padleft:1880|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:23|2|0}}) (68 let)
Dunaj
PripadnostAvstrijsko cesarstvo Avstrijsko cesarstvo Avstro-Ogrska
Rod/službamornarica
Aktivna leta1826–1868
Čin viceadmiral
PoveljstvaSMS Curtatone, SMS Vulkan
Oboroženi konfliktiblokada Benetk, obstreljevanje Ancone
Priznanja

vitez Ludwig von Fautz (* 20. avgust 1811 Dunaj, † 23. februar 1880 Penzing, danes predmestje Dunaja), je bil viceadmiral in vrhovni poveljnik avstrijske vojne mornarice.[1][2]


Družina in mladost

[uredi | uredi kodo]

Ludwig von Fautz se je rodil na Dunaju kot sin Antona Moritza Fautza (tekstilnega tovarnarja in suknarja) in Florentine Troclét. Njegova brata sta bila August Fautz († 28. julija 1859 v Friedeku, Šlezija), vitez Leopoldovega reda, podpolkovnik in poveljnik bataljona 23. pešpolka »Freiherr von Airoldi« [3] in Anton von Fautz, major cesarske telesne garde (Arcieren-Leibgarde).

Vojaška kariera

[uredi | uredi kodo]

8. marca 1826 je mladi Ludwig odločil za vstop v avstrijsko vojno mornarico. Kot odgovor na ugrabitev avstrijske ladje s strani maroških piratov je leta 1829 kot mornariški kadet že sodeloval pri obstreljevanju maroških pristanišč na atlantski obali. Med avstrijsko-italijansko vojno 1848–1849 je pod poveljstvom viceadmirala Hansa Bircha Dahlerupa kot poveljnik parnikov na kolesa S.M.S Vulkan in S.M.S. Curtatone [4] sodeloval pri blokadi Benetk in obstreljevanju Ancone. Pri tem je bil težje ranjen (strel v pljuča) in za posledicami te rane je trpel vse do konca svojega življenja.[5] Za izkazano junaštvo v tem boju je dne 14. junija 1849 prejel viteški križec reda cesarja Leopolda. Leta 1849 je Fautz pod poveljstvom generala Lazarja von Mamule kot poveljnik mornariške eskadre sodeloval med vojaško kazensko ekspedicijo proti Boki Kotorski

Na krovu jadrne fregate S.M.S. Venus, zgrajene leta 1832, se je v sklopu mornariške višje šole udeležil številnih šolskih potovanj po Sredozemlju in ostalih morjih. Med drugim je obiskal tudi Anglijo (1849), Neapelj, Lizbono in otok Madeiro (1849-1850), nakar je leta 1852 odplul proti Zahodni Indiji, kjer je obiskal St. Thomas (Ameriški deviški otoki), La Guairo (Venezuela) in Havano na (Kubi).[6][5] Marca 1852 je Fautz prejel čin kapitana linijske ladje in postal eden izmed prvih avstrijskih linijskih kapitanov, ki so poveljevali bojni ladji na parni pogon. Dne 27. decembra 1854 je bil povzdignjen v dedni viteški stan Avstrijskega cesarstva. Temu je leta 1856 sledilo povišanje v čin kontraadmirala. Od avgusta 1856 dalje je bil pod poveljstvom nadvojvode Ferdinanda Maksimiljana, vodje na novo ustanovljenega Mornariškega urada pri cesarju. Med leti 1852−1853, 1855 in 1859–1860 je bil poveljnik pomorske eskadre, v letih 1858−1860 pa je opravljal tudi dolžnost namestnika nadvojvode Ferdinanda Maksimilijana.[5][7]

Od leta 1860 do leta 1865 je bil Fautz vrhovni poveljnik avstrijske vojne mornarice. Leta 1864 je prejel čin viceadmirala, nakar je od julija 1865 - po ukinitvi Mornariškega ministrstva - do marca 1868 služil kot vodja Mornariške sekcije pri vojnem ministrstvu na Dunaju.[8] Njegov naslednik na tem položaju je bil viceadmiral Wilhelm von Tegethoff, s katerim je bil pogosto v nesoglasjih zaradi različnih mnenj in pogledov na razvoj in prioritete vojne mornarice.

Leta 1869 je stopil v zaslužen pokoj in se 28. avgusta 1869 celo poročil s 15-letno Hermino Müllern von Schönenbeck, s katero je imel sina Gustava Heinricha, viteza von Fautza (1878–1922), kasnejšega kapitana korvete v avstro-ogrski vojni mornarici.[9]

Odlikovanja in nagrade

[uredi | uredi kodo]

Fautz je bil prejemnik številnih visokih domačih in tujih odlikovanj. Med drugim je bil odlikovan z avstro-ogrskim Vojnim križem za zasluge, prejel pa je tudi naslov cesarjevega tajnega svetnika (Geheimer Rat).[10]

viteški križec reda cesarja Leopolda

vojni križ za zasluge


veliki križec častnika cesarskega reda naše Gospe guadeloupske

križ komendatorja papeškega reda sv. Gregorja Velikega

srebrni križec reda sv. Odrešenika

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Peter Frank-Döfering: Adelslexikon des österreichischen Kaisertums 1804–1918. Herder, Wien 1989, ISBN 3-210-24925-3, str. 293, št. 2042.
  2. ↑ Antonio Schmidt-Brentano: Die K.K bzw. K.u.K Generalität 1816–1918 Arhivirano 2013-10-04 na Wayback Machine.. Österreichisches Staatsarchiv, Wien 2007, str. 44 (PDF).
  3. ↑ Militärverordnungsblatt Nr.48 vom 30.7.1859
  4. ↑ Karl Gogg: Österreichs Marine 1848-1918;Verlag Das Bergland-Buch 1967; str. 55, 126 in 127
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 Heinrich Bayer von Bayersburg: Österreichs Admirale. Bergland Verlag, 1962, Band 1, S. 26.
  6. ↑ Hans Birch Freiherr von Dahlerup: In österreichischen Diensten. Band I u. II Meyer&Jessen Verlag, Berlin 1911; Bd.I S. 128,179; Bd. II S. 18,28,100 in 213.
  7. ↑ Genealogisches Taschenbuch 1858. Verlag Justus Perthes, Gotha, str. 545 , Višje mornariško poveljstvo (Trst).
  8. ↑ Genealogisches Taschenbuch 1865. Verlag Justus Perthes, Gotha, str. 692 u. 702: Mornariški minister, glej zgoraj ministrski svetnik in zastopnik ministra.
    Genealogisches Taschenbuch 1866. Verlag Justus Perthes, Gotha, str. 716: vodja Mornariške sekcije (od dne 1. avgusta 1865 dalje podrejen Vojnemu ministrstvu).
    Genealogisches Taschenbuch 1867. Verlag Justus Perthes, Gotha, str. 647: vodja Mornariške sekcije.
    Heinrich Bayer von Bayersburg: Österreichs Admirale. Bergland Verlag, 1962, Band 1, S. 25.
    Lawrence Sondhaus: The naval policy of Austria-Hungary, 1867–1918. Navalism, industrial development, and the politics of dualism. Purdue University Press, West Lafayette, Ind. 1994, ISBN 1-55753-034-3, S. 8 in 385.
  9. ↑ Antonio Schmidt-Brentano: Die österreichischen Admirale. Band I 1808–1895, Bibliotheksverlag, Osnabrück 1997, str. 122–126.
  10. ↑ Hof- und Staatshandbuch des Kaiserthumes Österreich. k.k.Kriegsmarine, Wien 1868, S. 184.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Ludwig von Fautz.
Vojaški položaji
Predhodnik:
Maksimilijan I. Mehiški 		v.d. Vrhovni poveljnik Avstrijske vojne mornarice
1861–1865 		Naslednik:
Wilhelm von Tegetthoff
Vojaški položaji
Predhodnik:
naslov na novo ustanovljen 		Vodja pomorskega odseka vojnega ministrstva
julija 1865–marec 1868 		Naslednik:
Wilhelm von Tegetthoff
Stub icon

Ta članek o vojaški osebnosti je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ludwig_von_Fautz&oldid=6111190«