Uporabnik:Hamilkar1893
Ludwig vitez von Fautz (* 20. avgust1811 Dunaj, † 23. februar 1880 Penzing, danes predmestje Dunaj), viceadmiral in poveljnik avstrijske cesarske mornarice.[1][2]
Življenjepis
[uredi | uredi kodo]Ludwig von Fautz se je rodil na Dunaju kot sin Antona Moritza Fautza (tekstilni tovarnar in suknar) in Florentine Troclét. Njegova brata sta bila podpolkovnik August Fautz († 28. julija 1859 v Friedeku, Šlezija), vitez Leopoldovega reda in poveljnik bataljona 23. pešpolka "Freiherr von Airoldi" [3] in Anton von Fautz, major cesarske telesne garde (Arcieren-Leibgarde). Dne 8. marca 1826 je mladi Ludwig vstopil v avstrijsko vojno mornarico. Kot odgovor na ugrabitev avstrijske ladje s strani maroških piratov je leta 1829 kot mornariški kadet sodeloval pri obstreljevanju maroških pristanišč na atlantski obali. Med avstrijsko-italijansko vojno 1848-1849 je pod poveljstvom viceadmirala Hansa Bircha Dahlerupa kot poveljnik parnikov na kolesa S.M.S Vulkan in S.M.S. Curtatone [4] sodeloval pri blokadi Benetk in obstreljevanju Ancone. Pri tem je bil težje ranjen (strel v pljuča) in za posledicami te rane je trpel do konca svojega življenja.[5] Za izkazano junaštvo v tem boju je dne 14. junija 1849 prejel Viteški križec Leopoldovega reda. Leta 1849 je Fautz pod poveljstvom generala Lazarja von Mamule kot poveljnik mornariške eskadre sodeloval med vojaško kazensko ekspedicijo proti Boki Kotorski.
Na krovu jadrne fregate S.M.S. Venus, zgrajene leta 1832, se je v sklopu mornariške višje šole udeležil številnih šolskih potovanj po Sredozemlju in ostalih morij. Med drugim je obiskal tudi Anglijo (1849), Neapelj, Lizbono in otok Madeiro (1849-1850), nakar je leta 1852 odplul proti Zahodni Indiji, kjer je obiskal St. Thomas (Ameriški Deviški otoki), La Guairo (Venezuela) in Havano (Kuba).[6][5] Fautz je bil prejemnik številnih visokih domačih in tujih odlikovanj. Med drugim je bil odlikovan z avstro-ogrskim Vojnim križem za zasluge, vitezom komendatorjem papeškega reda sv. Gregorija Velikega, grškim redom sv. Odrešenika, častnikom mehiškega reda sv. Guadalupe, prejel pa je tudi naslov tajnega svetnika.[7]
Marca 1852 je Fautz prejel čin kapitana linijske ladje in postal eden izmed prvih avstrijskih linijskih kapitanov, ki so poveljevali bojni ladji na parni pogon. Dne 27. decembra 1854 je bil povzdignjen v dedni viteški stan Avstrijskega cesarstva. Temu je leta 1856 sledilo povišanje v čin kontraadmirala. Od avgusta 1856 dalje se je nahajal pod poveljstvom nadvojvode Ferdinanda Maxa, poveljnikom pravkar ustanovljenega Mornariškega urada pri cesarju. V tem obdobju je med leti 1852-1853, 1855 in 1859-1860 bil poveljnik pomorske eskadre, med leti 1858-1860 pa je opravljal tudi dolžnost namestnika nadvojvode Ferdinanda Maxa.[5][8]
Od leta 1860 do leta 1865 je bil Fautz poveljnik celotne avstrijske vojne mornarice. Leta 1864 je prejel čin viceadmirala, nakar je od julija 1865 - po ukinitvi Mornariškega ministrstva - do marca 1868 služil kot vodja Mornariške sekcije pri c. in kr. Vojnem ministrstvu na Dunaju.[9] Njegov naslednik na tem položaju je bil viceadmiral Wilhelm von Tegethoff, s katerim je dostikrat imel nesoglasja in različna mnenja. Leta 1869 je stopil v zaslužen pokoj in se dne 28. avgusta 1869 celo poročil s 15-letno Hermino Müllern von Schönenbeck, s katero je imel sina Gustav Heinrich vitez von Fautz (1878-1922), ki je pozneje postal kapitan korvete v avstro-ogrski vojni mornarici.[10]
| Vojaški položaji | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Maksimilijan I. Mehiški |
Vrhovni poveljnik Avstro-ogrske vojne mornarice 1861 - 1865 |
Naslednik: Wilhelm von Tegetthoff |
| Vojaški položaji | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Maksimilijan I. Mehiški |
Vodja pomorskega odseka vojnega ministrstva julija 1865 - marec 1871 |
Naslednik: Wilhelm von Tegetthoff |
Opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ Peter Frank-Döfering: Adelslexikon des österreichischen Kaisertums 1804–1918. Herder, Wien 1989, ISBN 3-210-24925-3, str. 293, št. 2042.
- ↑ Antonio Schmidt-Brentano: Die K.K bzw. K.u.K Generalität 1816–1918. Österreichisches Staatsarchiv, Wien 2007, str. 44 (PDF).
- ↑ Militärverordnungsblatt Nr.48 vom 30.7.1859
- ↑ Karl Gogg: Österreichs Marine 1848-1918;Verlag Das Bergland-Buch 1967; str. 55, 126 in 127
- ↑ 5,0 5,1 5,2 Heinrich Bayer von Bayersburg: Österreichs Admirale. Bergland Verlag, 1962, Band 1, S. 26.
- ↑ Hans Birch Freiherr von Dahlerup: In österreichischen Diensten. Band I u. II Meyer&Jessen Verlag, Berlin 1911; Bd.I S. 128,179; Bd. II S. 18,28,100 in 213.
- ↑ Hof- und Staatshandbuch des Kaiserthumes Österreich. k.k.Kriegsmarine, Wien 1868, S. 184.
- ↑ Genealogisches Taschenbuch 1858. Verlag Justus Perthes, Gotha, str. 545 , Višje mornariško poveljstvo (Trst).
- ↑ Genealogisches Taschenbuch 1865. Verlag Justus Perthes, Gotha, str. 692 u. 702: Mornariški minister, glej zgoraj ministrski svetnik in zastopnik ministra.
Genealogisches Taschenbuch 1866. Verlag Justus Perthes, Gotha, str. 716: vodja Mornariške sekcije (od dne 1. avgusta 1865 dalje podrejen Vojnemu ministrstvu).
Genealogisches Taschenbuch 1867. Verlag Justus Perthes, Gotha, str. 647: vodja Mornariške sekcije.
Heinrich Bayer von Bayersburg: Österreichs Admirale. Bergland Verlag, 1962, Band 1, S. 25.
Lawrence Sondhaus: The naval policy of Austria-Hungary, 1867–1918. Navalism, industrial development, and the politics of dualism. Purdue University Press, West Lafayette, Ind. 1994, ISBN 1-55753-034-3, S. 8 in 385. - ↑ Antonio Schmidt-Brentano: Die österreichischen Admirale. Band I 1808–1895, Bibliotheksverlag, Osnabrück 1997, str. 122–126.
External links
[uredi | uredi kodo]
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]Predstavnosti o temi Hamilkar1893 v Wikimedijini zbirki