(1)

V skladu s členom 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) se pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi. Dejavnost Unije, ki dopolnjuje nacionalne politike, je usmerjena k izboljševanju javnega zdravja, preprečevanju telesnih in duševnih obolenj in bolezni ter odpravljanju vzrokov, ki ogrožajo zdravje ljudi.

(2)

V skladu s členom 168(6) PDEU lahko Svet na predlog Komisije sprejme priporočila za namene iz navedenega člena za izboljšanje javnega zdravja, zlasti v povezavi z obvladovanjem močno razširjenih težkih bolezni ter nadzorom nad veliko čezmejno ogroženostjo zdravja, zgodnjim obveščanjem o taki ogroženosti in bojem proti njej. Bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, se štejejo za močno razširjene težke bolezni.

(3)

Cepljenje je eden od najučinkovitejših in najbolj stroškovno učinkovitih javnozdravstvenih ukrepov, razvitih v 20. stoletju, ter ostaja glavno orodje za primarno preprečevanje nalezljivih bolezni.

(4)

Čeprav so programi cepljenja v pristojnosti držav članic, bi bili zaradi čezmejne narave bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, in skupnih izzivov, s katerimi se soočajo nacionalni programi imunizacije, potrebni bolj usklajeno evropsko ukrepanje in pristopi k preprečevanju ali omejevanju čezmejnega širjenja epidemij in bolezni.

(5)

Napačne informacije, ki jih hitro širijo družbeni mediji in glasni nasprotniki cepljenja, podžigajo napačne predstave, ki pozornost javnosti odvračajo od individualnih in družbenih koristi cepljenja in tveganj zaradi nalezljivih bolezni ter povzročajo vedno večje nezaupanje v cepljenje in strah pred nedokazanimi neželenimi dogodki. Zato je treba okrepiti dialog z državljani, pokazati razumevanje za njihove dejanske skrbi ali dvome v zvezi s cepljenjem ter se nanje ustrezno odzvati, kjer se pokaže potreba za to.

(6)

Zdravstveni delavci imajo ključno vlogo pri uresničevanju cilja večjih stopenj precepljenosti. Zato bi morali njihova prizadevanja podpreti s priložnostmi za nadaljnje izobraževanje in usposabljanje o cepivih v skladu z nacionalnimi priporočili.

(7)

Odzvati bi se bilo treba na primere, ko se stopnja precepljenosti zdravstvenih delavcev glede na nacionalna priporočila šteje za nezadostno, da se tako zaščiti zdravje teh delavcev in njihovih pacientov.

(8)

Razlike med razporedi cepljenja držav članic, ki se kažejo v priporočilih, vrstah uporabljenih cepiv, številu danih odmerkov in časovni razporeditvi cepljenja, povečujejo tveganje, da državljani, zlasti otroci, pri selitvi iz ene države članice v drugo preskočijo katero od cepljenj.

(9)

Potreba po približanju imunizacijskih storitev državljanom zahteva usmerjena prizadevanja za pomoč najranljivejšim v družbi, zlasti prek izvajalcev v skupnosti. Evropski strukturni skladi, zlasti Evropski socialni sklad (ESS) in Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), zagotavljajo državam članicam veliko priložnosti za okrepitev usposabljanja zdravstvenih delavcev o cepivih, pa tudi zmogljivosti zdravstvene infrastrukture na področju cepljenja.

(10)

Demografske spremembe, mobilnost ljudi, podnebne spremembe in manjša imunizacija prispevajo k negativnim epidemiološkim spremembam pri boleznih, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem in za katere so potrebni programi cepljenja skozi celotno življenjsko dobo, ne le v otroštvu. Ta pristop stremi k zagotavljanju ustrezne vseživljenjske zaščite ter prispeva k zdravemu življenju in zdravemu staranju, pa tudi k vzdržnosti zdravstvenih sistemov.

(11)

Pomanjkanje cepiv neposredno vpliva na zagotavljanje in izvajanje nacionalnih programov cepljenja, države članice se soočajo z različnimi motnjami v preskrbi s cepivi, proizvodne zmogljivosti v EU so še vedno omejene in še naprej prihaja do težav pri čezmejni izmenjavi cepiv, hkrati pa neusklajeno načrtovanje potreb prispeva k negotovosti povpraševanja. Evropska unija in njeni državljani so tako še naprej izpostavljeni v primeru izbruhov nalezljivih bolezni.

(12)

Potreba po hitrem napredovanju pri raziskavah in razvoju novih cepiv ter izboljšanju ali prilagoditvi obstoječih cepiv zahteva inovativna partnerstva in platforme, visoko strokovno znanje ter močnejše povezave med disciplinami in sektorji, pa tudi naložbe v raziskave družbenih in vedenjskih vzorcev, da bi bolje razumeli dejavnike nezaupanja v cepljenje, ki izhajajo iz specifičnih kontekstov.

(13)

Svet je v sklepih o cepljenju kot učinkovitem načinu zagotavljanja javnega zdravja (1) že opredelil nekatere od teh ključnih izzivov in možne rešitve ter države članice in Komisijo pozval k pripravi skupnih ukrepov za izmenjavo najboljših praks o politikah cepljenja.

(14)

Sklepi Sveta o otroškem cepljenju (2) konkretno pozivajo k podrobnejši opredelitvi evidenc cepljenja in informacijskih sistemov za boljše spremljanje programov cepljenja ter lažjo izmenjavo informacij med izvajalci storitev cepljenja.

(15)

Sporočilo Komisije o izvajanju strategije za enotni digitalni trg (3) in Sporočilo o akcijskem načrtu za e-zdravje 2012–2020 (4) poudarjata pomen digitalne agende za zdravje in prednostnega razvoja rešitev, ki temeljijo na e-zdravju in masovnih podatkih. Sporočilo Komisije o omogočanju digitalne preobrazbe zdravstva in zdravstvenega varstva na enotnem digitalnem trgu (5) krepi te pobude, da bi se tako zagotovili sodobni in vzdržni modeli zdravstvenega varstva ter opolnomočeni državljani in zdravstveni delavci.

(16)

Direktiva 2000/54/ES (6) o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti biološkim dejavnikom pri delu določa minimalne zahteve za zagotavljanje zaščite delavcev, vključno s potrebo po zagotavljanju možnosti za imunizacijo še necepljenih delavcev, in Direktiva Sveta 2010/32/EU (7) o izvajanju okvirnega sporazuma o preprečevanju poškodb z ostrimi medicinskimi pripomočki v bolnišnicah in zdravstvenem sektorju, ki sta ga sklenila HOSPEEM in EPSU, določa, da bi bilo delavcem treba zagotoviti možnost cepljenja, kadar je iz ocene tveganja razvidno tveganje za varnost in zdravje delavcev zaradi njihove izpostavljenosti biološkim dejavnikom, za katere obstajajo učinkovita cepiva.

(17)

Sklep št. 1082/2013/EU (8) o resnih čezmejnih nevarnostih za zdravje zagotavlja podlago za vzpostavitev prostovoljnega mehanizma za pospešitev nakupa zdravstvenih protiukrepov za resne čezmejne nevarnosti za zdravje.

(18)

Sklepi Sveta o skupnih vrednotah in načelih zdravstvenih sistemov Evropske unije (9) podpirajo načela in krovne vrednote univerzalnosti, dostopa do kakovostnega varstva, enakosti in solidarnosti, ki so bistveni pri zagotavljanju enakosti dostopa do storitev cepljenja ne glede na starost, družbeni položaj ali geografsko lokacijo, skladno z nacionalnimi in regionalnimi programi imunizacije.

(19)

Uredba (ES) št. 851/2004 (10) pooblašča Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC), da podpira preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni ter spodbuja izmenjavo dobrih praks in izkušenj glede programov cepljenja. ECDC tudi usklajuje zbiranje, potrjevanje kakovosti, analizo in razširjanje podatkov na ravni EU, vključno s podatki o strategijah cepljenja.

(20)

Direktiva 2001/83/ES (11) in Uredba (ES) št. 726/2004 (12) o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini in ustanovitvi Evropske agencije za zdravila pooblaščata regulativne organe, da spodbujajo in varujejo javno zdravje z odobritvijo uporabe varnih in učinkovitih cepiv ter s stalnim ocenjevanjem razmerja med tveganji in koristmi po izdaji dovoljenja za promet.

(21)

Akcijski načrt Komisije „eno zdravje“ (13) podpira države članice EU v njihovem boju proti antimikrobični odpornosti ter poziva k izboljšanju načinov za pridobitev dovoljenja za nova protibakterijska zdravila in okrepitvi raziskav in razvoja novih cepiv za patogene, povezane z antimikrobično odpornostjo.

(22)

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. aprila 2018 o nezaupanju v cepljenje in upadanju stopenj precepljenosti v Evropi (14) države članice poziva k zagotavljanju zadostne precepljenosti zdravstvenih delavcev, učinkovitemu ukrepanju glede napačnih informacij ter izvajanju ukrepov za izboljšanje dostopa do zdravil. Prav tako poziva Komisijo k spodbujanju bolj usklajenega razporeda cepljenja po vsej EU.

(23)

Akcijski načrt Komisije za lažne novice in dezinformacije na spletu prispeva k razvoju strategije na ravni EU za odpravo širjenja dezinformacij, Sporočilo Komisije o boju proti dezinformacijam (15) pa obravnava izzive širjenja dezinformacij prek spletnih platform.

(24)

Komisija prek organizacije Gavi, The Vaccine Alliance, vse od njene ustanovitve leta 2000 podpira izboljšanje dostopa do sodobnih in osnovnih cepiv v 77 najrevnejših državah. Do leta 2015 je bilo prispevanih 83 milijonov EUR, kar je omogočilo popolno imunizacijo 277 milijonov otrok v obdobju 2011–2015, še 200 milijonov EUR pa je zagotovljenih za obdobje 2016–2020 za imunizacijo dodatnih 300 milijonov otrok v obdobju 2016–2020.

(25)

Ministri za zdravje so leta 2012 na generalni skupščini Svetovne zdravstvene organizacije podprli svetovni akcijski načrt za cepljenje, da bi se zagotovila ključna imunizacija za vse do leta 2020. Leta 2014 je evropski regionalni odbor Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) sprejel evropski akcijski načrt za cepljenje za obdobje 2015–2020.

(26)

Cilj 3 agende za trajnostni razvoj (16) (skrb za zdravo življenje in spodbujanje splošnega dobrega počutja v vseh življenjskih obdobjih) poudarja pomembnost cepiv pri zaščiti ljudi pred boleznimi. Poleg tega so EU in njene države članice z evropskim soglasjem o razvoju „Naš svet, naše dostojanstvo, naša prihodnost“ (17) ponovno potrdile svojo zavezanost zaščiti pravice vseh ljudi do najvišjega dosegljivega standarda telesnega in duševnega zdravja, vključno s pomočjo pri zagotavljanju dostopa vseh do cenovno dostopnih osnovnih zdravil in cepiv.

(27)

Skupni ukrep o cepljenju, ki je sofinanciran iz tretjega programa za ukrepe Unije na področju zdravja (18) in ki se je začel izvajati leta 2018, se osredotoča na izmenjavo dobrih praks o nacionalnih politikah cepljenja, opredelitev tehničnih zahtev za elektronske informacijske sisteme o imunizaciji, napovedovanje potreb po cepivih, dajanje prednosti raziskavam in razvoju na področju cepiv ter na raziskave za odpravo nezaupanja v cepljenje.

(28)

Ukrepi, določeni v tem priporočilu, si prizadevajo za povečanje zdravstvene varnosti, zmanjšanje razlik med državami članicami ter povečanje varnosti preskrbe s cepivi na notranjem trgu. Dopolnjujejo in podpirajo nacionalne politike in ukrepe v vseh državah članicah, hkrati pa upoštevajo njihova različna izhodišča glede politik imunizacije, institucionalnih ureditev, regionalnih razlik in zmogljivosti zdravstvenega varstva.

(29)

To priporočilo spoštuje načeli subsidiarnosti in sorazmernosti –

1.

2.

3.

4.

5.

Izkoristijo priložnosti, ki jih nudita ESS in ESRR, za podporo usposabljanju ter razvoju spretnosti in znanj zdravstvenih delavcev na področju bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenjem, vakcinologije in imunizacije ter za okrepitev zmogljivosti nacionalne in regionalne zdravstvene infrastrukture na področju cepljenja, vključno z elektronskimi informacijskimi sistemi za imunizacijo.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.