Pojdi na vsebino

Vojna v Donbasu (2014–2022)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Donbaška vojna (2014–2022))
Vojna v Donbasu
Del rusko-ukrajinske vojne

Vojaški položaj v Donbasu 22. februarja 2022
Datum12. april 2014–24. februar 2022[a]
Prizorišče
Donbas (Donecka in Luganska oblast), Ukrajina
Udeleženci
Ukrajina Ukrajina Rusija Rusija
Donecka ljudska republika Ljudska republika Doneck
Luganska ljudska republika Ljudska republika Lugansk
Poveljniki in vodje
UkrajinaVolodimir Zelenski
UkrajinaPetro Porošenko
UkrajinaOleksandr Turčinov		 RusijaVladimir Putin
RusijaIgor Girkin
RusijaAleksander Borodaj
Donecka ljudska republikaDenis Pušilin
Donecka ljudska republikaAleksander Zakčarenko
Donecka ljudska republikaPavel Gubarev
Luganska ljudska republikaLeonid Pasečnik
Luganska ljudska republikaIgor Plotnitski
Luganska ljudska republikaValerij Bolotov
Žrtve in izgube

4400 mrtvih[1],

70 pogrešanih[2]

13,800–14,200 ranjenih[1]

6500 mrtvih (vključuje ruske vojake)) [1]

15.800-16.200 ranjenih[1]

3404 civilnih žrtev (365 med 2016 in 2021)[1]
Skupaj ubitih okoli 14.400 ljudi ter 51.000-54.000 ranjenih[1]

1,6 mio. notranje razseljenih v Ukrajini, več kot 1 mio. zunaj[3]

Vojna v Donbasu je bil oboroženi spopad med Ukrajino, samooklicanima Donecko in Lugansko ljudsko republiko ter Rusijo[4][5][6] (ta vpletenosti sicer ne priznava). Vojna se je začela 12. aprila 2014, ko je ruski državljan Igor Girkin, eden izmed vodij ruske aneksije Krima, s 50 vojaki zavzel mesto Slovjansk v Donecki oblasti.[7][8][9][10][11]

Obdobje med letoma 2014 in 2022 se pogosto opisuje kot hibridna vojna, v kateri državi nista uradno vstopili v medsebojno vojno, uporabljala pa se je kombinacija dezinformacij, paravojaških enot in konvencionalne vojaške podpore.[12][13] Tristranska kontaktna skupina za Ukrajino, ki so jo sestavljale Ukrajina, Rusija in Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), je ob posredovanju voditeljev Francije in Nemčije pripravila niz sporazumov, ki so vojno neuspešno skušali končati. Z rusko invazijo na Ukrajino 24. februarja 2022 je vojna v Donbasu postala del širšega konflikta odprte vojne z Rusijo.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Po ukrajinski Revoluciji dostojanstva februarja 2014, ki je sledila protestnemu gibanju Evromajdan, in je strmoglavila demokratično izvoljenega proruskega predsednika Viktorja Janukoviča, so se v začetku marca 2014 v Donecki in Luganski oblasti začeli protesti proruskih separatističnih skupin.[14][15] Protesti so hitro postali nasilni, ubitih je bilo več ljudi, protestniki so zavzeli nekatere uradne stavbe ter izobesili ruske zastave in zahtevali referendum o priključitvi Rusiji.[14][16][15][17] Nekateri protestniki so bili z avtobusi kot »turisti« pripeljani iz Rusije.[18][19] V Donecki oblasti se je 3. marca po zavzetju stavbe administracije Pavel Gubarev, član ruske neonacistične skupine Ruska narodna enotnost, oklical za guvernerja Donecke oblasti ter s protestniki razglasil »ljudsko vlado«.[19][20][21]

Proruski protest v Donecku 9. marca 2014

Začetek spopadov

[uredi | uredi kodo]
Zamaskiran član proruske milice pred vrati mestne hiše v Slovjansku 14. aprila 2014

V začetku aprila so separatisti razglasili samooklicano Ljudsko republiko Doneck (DLR) ter proti koncu aprila Ljudsko republiko Lugansk (LLR).[22][23] Začasni predsednik Ukrajine, Oleksandr Turčinov, je separatistom v zameno za predajo ponudil amenstijo ter referendum o večji avtonomiji.[24][25] 12. aprila so protesti prerasli v oborožen spopad med separatističnimi silami DLR in LLR ter Ukrajino.[26] Separatiste je na skrivaj podpirala Rusija z vojaško opremo, vojaki ter širjenjem dezinformacij. Vodje separatistov so bili ruski državljani.[27][28][29] Začetek spopadov označuje zavzetje ključnih stavb v mestu Slovjansk s strani 50 neoznačenih ruskih vojakov poslanih z okupiranega Krima, ki jih je vodil Igor Girkin »Strelkov«, polkovnik ruske obveščevalne službe GRU.[30][31][32]

Stopnjevanje spopadov, ukrajinska protiofenziva

[uredi | uredi kodo]

Aprila je Ukrajina proti proruskim silam začela z vojaško protiofenzivo, ki jo je poimenovala »Protiteroristična operacija« (ATO). Leta 2018 je bila preimenovana v »Operacijo skupnih sil«.[33][34]

Maja 2014 se je konflikt stopnjeval. Rusija se je s ciljem nadaljnje destabilizacije Donbasa poslužila hibridnega pristopa, ki je vključeval širjenje dezinformacij, ruskih rednih vojakov, borcev izven rednih formacij ter konvencionalne vojaške pomoči.[35][36] 17. julija 2014 so sile DLR z raketnim sistemom 9K37 Buk, ki je bil pripeljan iz Rusije, sestrelile malezijsko potniško letalo in ubile 298 ljudi na krovu.[37]

Do konca avgusta 2014 je ukrajinska operacija osvobodila večji delež območja pod nadzorom separatistov in ponovno prevzela nadzor nad večjim delom rusko-ukrajinske meje.[27]

Ukrajinska protiofenziva med 1. aprilom in 5. septembrom 2014

Ruska invazija avgusta 2014

[uredi | uredi kodo]

Konec avgusta 2014 je Rusija po lastnih besedah posredovala s pošiljanjem »humanitarnih konvojev« v območje pod nadzorom separatističnih sil z »namenom zaščite ruskogovorečega prebivalstva«.[38][39][40] Rusija se je v resnici direktno vmešala v vojno z vojaškimi silami na ozemlju Ukrajine[41][42][43][44][45][46][47][48][49][50] in je ukrajinsko vojsko med drugim tudi obstreljevala z ozemlja Rusije (Rusija sicer vse navedbe zanika). Ukrajina je to poimenovala kot »invazija pod krinko«.[51] S pomočjo ruske vojske so proruske sile ponovno zasedle večino ozemlja, ki so ga do takrat izgubile.[52][33] Aleksander Borodaj, bivši premier DLR, je dejal, da se je v Donbasu v prvih petih mesecih borilo 50.000 »ruskih prostovoljcev«.[53]

Sporazum iz Minska

[uredi | uredi kodo]

Ukrajina, DLR, LLR in Rusija so 5. septembra 2014 podpisale sporazum za uveljavitev premirja.[54] Januarja 2015 se je premirje porušilo in hudi spopadi so se ponovno začeli na območju letališča v Donecku, ki so ga separatisti zavzeli. 12. februarja je bil sklenjen nov mirovni sporazum »Minsk 2«. 2 dni po sprejetju novega sporazuma so proruske sile nadaljevale z ofenzivo na mesto Debalceve, kar je prisililo ukrajinsko vojsko v umik.[55]

Ukrajinski tank T-64BV 5. februarja 2015 med bitko za Debalceve

Zamrznitev konflikta

[uredi | uredi kodo]

Po bitki za Debalceve so se spopadi nadaljevali, ampak brez večjih ozemeljskih sprememb, vojna je prešla v pozicijsko vojno.[56][57] Nekateri so vojno poimenovali za »zamrznjen konflikt«.[58] Do konca leta 2017 je OSCE poročal, da je na dveh mejnih prehodih med Rusijo in samooklicanima republikama, ki ju je smel opazovati, naštel okoli 30.000 ljudi v vojaški uniformi, ki so prečkali mejo iz Rusije.[59] Prav tako je zaznal vojaške konvoje, ki so iz Rusije na skrivaj prečkali mejo.[60]

Od začetka spopadov je bilo sklenjenih 29 premirij, vsa za nedoločen čas, vendar so bila prekinjena po začetku spopadov.[61] Najuspešnejše premirje je bilo zadnje, sklenjeno 27. julija 2020. Od začetka premirja do 7. novembra 2020 so se ukrajinske žrtve zmanjšale za desetkrat (umrli so trije vojaki), od tega v prvem mesecu premirja nobeden.[62]

Eskalacija 2021-2022 in ruska invazija 2022

[uredi | uredi kodo]

Leta 2021 je Rusija na meji začela zbirati vojsko. Spopad v Donbasu se je zopet zaostril, ukrajinske žrtve so strmo narasle.[63] 1. februarja je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski podal izjavo, da bi članstvo Ukrajine v NATU preprečilo zaostrovanje razmer in zagotovilo mir v regiji.[64] 2. aprila je imel Zelenski prvi telefonski pogovor z novoizvoljenim ameriškim predsednikom Bidenom in 6. aprila je v telefonskem pogovoru s poveljnikom zveze NATO Jensom Stoltenbergom zagovarjal pospešitev ukrajinske poti v NATO.[65] V prvih treh mesecih leta 2021 je umrlo 25 ukrajinskih vojakov, v primerjavi s 50 v celotnem letu 2020.[66]

Tekom 2021 in v začetku 2022 je Rusija večkrat zanikala, da ima kakršenkoli namen napasti Ukrajino.[67][68][69] Dmitrij Peskov, tiskovni predstavnik Putina, je 13. februarja, 9 dni pred invazijo, izjavil »Zakaj bi Rusija napadla kogarkoli?« in »Naj vas spomnim, da Rusija v svoji zgodovini ni še nikoli napadla nikogar.«[70] Nazadnje je Kremelj 21. februarja 2022 kot neodvisni državi priznal Ljudski republiki Lugansk in Doneck, nakar je napotil vojaške enote na njuno ozemlje in naslednjega dne sporočil, da oba »Minska sporazuma« nista več veljavna. Vojna v Donbasu je bila s sprožitvijo ruske invazije na Ukrajino 24. februarja 2022 vključena v ta obsežnejši oboroženi spopad.

Žrtve

[uredi | uredi kodo]

V vojni je umrlo okoli 14.400 ljudi: 6.500 proruskih in ruskih vojakov, 4.400 ukrajinskih vojakov ter 3.400 civilistov na obeh straneh fronte. Velika večina civilnih smrti se je zgodila v prvem letu bojev, v letih 2016-2021 je umrlo 365 civilistov, večina zaradi neeksplodiranih ubojnih sredstvev.[1][71] Do marca 2016 je 1,6 milijona Ukrajincev bilo razseljenih znotraj Ukrajine, 1 milijon pa jih je pobegnilo v tujino.[3] Ruski predstavnik v Varnostnem svetu Združenih narodov je številko 14.000 (ki vključuje vojaške izgube obeh strani in civiliste) navajal kot število ubitih ljudi v Donbasu s strani »neonacističnega kijevskega režima« ter to navedel kot glavni razlog za invazijo na Ukrajino.[72] Število mrtvih so ruske oblasti uporabljale tudi pri svojih obtožbah o genocidu v Donbasu brez razlikovanja med civilnimi in vojaškimi žrtvami.[73]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Sprožitev ruske invazije na Ukrajino in vključite vojne v Donbasu vanjo. Ta je bila kot obsežen oboroženi spopad sicer končana 20. februarja 2015, vendar s nato redno potekali posamezni boji.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 »Conflict-related civilian casualties in Ukraine« (PDF). OHCHR. 27. januar 2022. Pridobljeno 27. januarja 2022.
  2. ↑ »UNIAN: 70 missing soldiers officially reported over years of war in Donbas«. Ukrainian Independent Information Agency. 6. september 2019. Pridobljeno 6. septembra 2019.
  3. ↑ 3,0 3,1 Report on the human rights situation in Ukraine 16 November 2015 to 15 February 2016 (PDF). Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights. 3. marec 2016. Pridobljeno 3. marca 2016.
  4. ↑ »UPDATE: PACE officially recognizes occupied areas in Donbas as "effectively controlled" by Russia«. www.unian.info (v angleščini). Pridobljeno 30. decembra 2023.
  5. ↑ »Ukraine vs Russia: The ICJ's Court Decision, Examined«. hromadske.ua (v angleščini). 24. april 2017. Pridobljeno 30. decembra 2023.
  6. ↑ »Ukraine: Breaking Bodies: Torture and Summary Killings in Eastern Ukraine«. Amnesty International. 22. maj 2015. str. 10. Pridobljeno 20. maja 2018. Sustained fighting erupted in eastern Ukraine that summer, amidst compelling evidence of Russian military involvement.
  7. ↑ Galeotti, Mark; Hook, Adam (2019). Windrow, Martin (ur.). Armies of Russia's war in Ukraine. Elite. Oxford New York: Osprey Publishing. str. 14–16. ISBN 978-1-4728-3345-7.
  8. ↑ Mitrokhin, Nikolay (2021). »Infiltration, Instruction, Invasion: Russia's War in the Donbas«. V Hauter, Jakob; Wilson, Andrew (ur.). Civil war? Interstate war? Hybrid war? dimensions and interpretations of the Donbas Conflict in 2014-2020. Soviet and post-Soviet politics and society. Stuttgart: ibidem Verlag. str. 115. ISBN 978-3-8382-7383-9.
  9. ↑ Arel, Dominique; Driscoll, Jesse, ur. (2023), »Ukraine's Unnamed War«, Ukraine's Unnamed War: Before the Russian Invasion of 2022, Cambridge: Cambridge University Press, str. i–ii, ISBN 978-1-316-51149-7, pridobljeno 23. septembra 2023
  10. ↑ Dolgov, Anna (21. november 2014). »Russia's Igor Strelkov: I Am Responsible for War in Eastern Ukraine«. The Moscow Times (v angleščini). Pridobljeno 3. januarja 2024.
  11. ↑ Plokhy, Serhii (16. maj 2023). The Russo-Ukrainian War: From the bestselling author of Chernobyl (v angleščini). Penguin Books Limited. ISBN 978-1-80206-179-6.
  12. ↑ Fedorov, Yury E. (15. januar 2019). »Russia's 'Hybrid' Aggression Against Ukraine«. Routledge Handbook of Russian Security (v angleščini). Routledge. ISBN 978-1-351-18122-8.
  13. ↑ Mitrokhin, Nikolay (2021). »Infiltration, Instruction, Invasion: Russia's War in the Donbas«. V Hauter, Jakob; Wilson, Andrew (ur.). Civil war? Interstate war? Hybrid war? dimensions and interpretations of the Donbas Conflict in 2014-2020. Soviet and post-Soviet politics and society. Stuttgart: ibidem Verlag. str. 115. ISBN 978-3-8382-7383-9.
  14. ↑ 14,0 14,1 »В Луганске участники "русской весны" захватили ОГА и просят у Путина ввести войска«. Украинская правда (v ruščini). Pridobljeno 14. januarja 2024.
  15. ↑ 15,0 15,1 »Tide of opinion turns against Russia in Ukraine's east«. reuters.com. Reuters. 4. marec 2014. Pridobljeno 14. januarja 2024.
  16. ↑ »Над зданием администрации Луганска подняли российский флаг«. tvrain.tv. TvRain. 1. marec 2014. Pridobljeno 14. januarja 2024.
  17. ↑ »Pro-Russian Ukraine Activist Taken To Kyiv«. Radio Free Europe/Radio Liberty (v angleščini). 6. marec 2014. Pridobljeno 14. januarja 2024.
  18. ↑ »Russian site recruits 'volunteers' for Ukraine«. BBC News (v britanski angleščini). 5. marec 2014. Pridobljeno 14. januarja 2024.
  19. ↑ 19,0 19,1 Roth, Andrew (4. marec 2014). »From Russia, 'Tourists' Stir the Protests«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 14. januarja 2024.
  20. ↑ Gazeta.ua (3. marec 2014). »Власть в Донецке перешла к сепаратистам - в здании ОГА остаются заложники«. Gazeta.ua (v ruščini). Pridobljeno 14. januarja 2024.
  21. ↑ »Ukraine crisis: separatist in Donetsk proclaims 'people's government'«. The Telegraph (v angleščini). 4. marec 2014. Pridobljeno 14. januarja 2024.
  22. ↑ »Ukraine crisis: Protesters declare Donetsk 'republic'«. BBC News (v britanski angleščini). 7. april 2014. Pridobljeno 14. januarja 2024.
  23. ↑ »TASS: World - Federalization supporters in Luhansk proclaim people's republic«. web.archive.org. 8. oktober 2014. Arhivirano iz prvotnega dne 8. oktobra 2014. Pridobljeno 14. januarja 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  24. ↑ »Турчинов готов освободить сепаратистов без криминала, если они сложат оружие«. novosti.dn.ua (v ruščini). Pridobljeno 14. januarja 2024.
  25. ↑ »Another government building in eastern Ukraine attacked by pro-Russia militants | Fox News«. web.archive.org. 14. april 2014. Arhivirano iz prvotnega dne 14. aprila 2014. Pridobljeno 14. januarja 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  26. ↑ Grytsenko, Oksana (12. april 2014). »Armed pro-Russian insurgents in Luhansk say they are ready for police raid«. Kyiv Post. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. aprila 2014.
  27. ↑ 27,0 27,1 Kofman, Michael; Migacheva, Katya; Nichiporuk, Brian; Radin, Andrew; Tkacheva, Olesya; Oberholtzer, Jenny (2017). Lessons from Russia's Operations in Crimea and Eastern Ukraine (PDF) (poročilo). Santa Monica: RAND Corporation. str. 44.
  28. ↑ »Strelkov/Girkin Demoted, Transnistrian Siloviki Strengthened in 'Donetsk People's Republic'«. Jamestown (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. januarja 2024.
  29. ↑ »Pushing locals aside, Russians take top rebel posts in east Ukraine | Reuters«. web.archive.org. 28. julij 2014. Arhivirano iz prvotnega dne 28. julija 2014. Pridobljeno 3. januarja 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  30. ↑ Dolgov, Anna (21. november 2014). »Russia's Igor Strelkov: I Am Responsible for War in Eastern Ukraine«. The Moscow Times (v angleščini). Pridobljeno 14. januarja 2024.
  31. ↑ »Should Putin fear the man who 'pulled the trigger of war' in Ukraine?«. reuters.com. Reuters. 26. november 2014. Pridobljeno 14. januarja 2024.
  32. ↑ Bidder, Benjamin (18. marec 2015). »The Ukraine War from Perspective of Russian Nationalists«. Der Spiegel (v angleščini). ISSN 2195-1349. Pridobljeno 14. januarja 2024.
  33. ↑ 33,0 33,1 Katchanovski, Ivan (1. oktober 2016). »The Separatist War in Donbas: A Violent Break-up of Ukraine?«. European Politics and Society. 17 (4): 473–489. doi:10.1080/23745118.2016.1154131. ISSN 2374-5118. S2CID 155890093.
  34. ↑ »Old war, new rules: what comes next as ATO ends and a new operation starts in Donbas?« (v ameriški angleščini). Ukraine crisis media centre. 4. maj 2018. Pridobljeno 22. julija 2020.
  35. ↑ Fedorov, Yury E. (15. januar 2019). »Russia's 'Hybrid' Aggression Against Ukraine«. Routledge Handbook of Russian Security (v angleščini). Routledge. ISBN 978-1-351-18122-8.
  36. ↑ Karber, Phillip A. (29. september 2015). "Lessons Learned" from the Russo-Ukrainian War (poročilo). The Potomac Foundation. str. 34.
  37. ↑ Zaken, Ministerie van Algemene; Zaken, Ministerie van Buitenlandse (25. maj 2018). »MH17: The Netherlands and Australia hold Russia responsible - News item - Government.nl«. www.government.nl (v nizozemščini). Pridobljeno 3. januarja 2024.
  38. ↑ »Ukraine«. bbc.com. 22. avgust 2015. Pridobljeno 30. maja 2021.
  39. ↑ The Interpreter quoted what Putin said during a live call-in session on 12 October 2016:
    "When we were forced, I want to stress, forced to defend the Russian-speaking population in the Donbas, forced to respond to the desire of the people living in Crimea to return to being part of the Russian Federation, they instantly began to whip up anti-Russian policies and the imposition of sanctions."
    »Putin Claims Russia Was 'Forced To Defend Russian-Speaking Population in Donbass'«. The Interpreter. 12. oktober 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. februarja 2022. Pridobljeno 8. januarja 2018.
  40. ↑ Oliphant, Roland (17. december 2015). »Vladimir Putin admits: Russian troops 'were in Ukraine'«. The Daily Telegraph. ISSN 0307-1235. Pridobljeno 9. januarja 2018.
  41. ↑ NATO. »NATO releases satellite imagery showing Russian combat troops inside Ukraine«. NATO (v angleščini). Pridobljeno 30. decembra 2023.
  42. ↑ Walker, Shaun; Grytsenko, Oksana; Ragozin, Leonid (3. september 2014). »Russian soldier: 'You're better clueless because the truth is horrible'«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 30. decembra 2023.
  43. ↑ Grytsenko, Oksana (3. september 2014). »Survivors recall Ilovaisk massacre - Sep. 03, 2014«. Kyiv Post. Pridobljeno 30. decembra 2023.
  44. ↑ Цензор.НЕТ (5. oktober 2015). »Сержант Владимир Козак: "Российские десантники были, "як телятко на пасовищі"". Когда и как взяли в плен десять российских десантников 24 августа 2014 года?«. Цензор.НЕТ (v ruščini). Pridobljeno 30. decembra 2023.
  45. ↑ Askai707 (22. september 2015). »Russia's 6th Tank Brigade: The Dead, the Captured, and the Destroyed Tanks (Pt. 1)«. bellingcat (v britanski angleščini). Pridobljeno 30. decembra 2023.
  46. ↑ Askai707 (29. september 2015). »Russia's 6th Tank Brigade: The Dead, the Captured, and the Destroyed Tanks (Pt. 2)«. bellingcat (v britanski angleščini). Pridobljeno 30. decembra 2023.
  47. ↑ Born, Falcon (27. marec 2015). »Internet Users Have Identified Russian Soldiers Captured Near Ilovaisk«. InformNapalm.org (English) (v ameriški angleščini). Pridobljeno 30. decembra 2023.
  48. ↑ »Девять костромских десантников, вернувшихся с Украины, снова собираются на службу - Газета.Ru«. gazeta.ru. Gazeta. 26. avgust 2016. Arhivirano iz prvotnega dne 26. avgusta 2016. Pridobljeno 30. decembra 2023.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  49. ↑ Walker, Shaun; Central, Shaun Walker; correspondent, eastern Europe (18. avgust 2019). »New evidence emerges of Russian role in Ukraine conflict«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 30. decembra 2023.
  50. ↑ »Some 12,000 Russian soldiers in Ukraine supporting rebels: U.S. commander«. reuters.com. Reuters. 3. marec 2015. Pridobljeno 31. decembra 2023.
  51. ↑ Kramer, Andrew E.; Gordon, Michael R. (27. avgust 2014). »Ukraine Reports Russian Invasion on a New Front«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 3. januarja 2024.
  52. ↑ »Окремі райони Донбасу та Луганської області (ОРДЛО) | Ukraine War Explained«. www.uawarexplained.com (v ukrajinščini). Pridobljeno 3. januarja 2024.
  53. ↑ »Organization Launched To Support Russian 'Volunteers' In Ukraine Conflict«. Radio Free Europe/Radio Liberty (v angleščini). 27. avgust 2015. Pridobljeno 3. januarja 2024.
  54. ↑ »Ukraine and pro-Russia rebels sign ceasefire deal«. BBC News. 5. september 2014. Pridobljeno 5. septembra 2014.
  55. ↑ »Rebels claim upper hand in Debaltseve – DW – 02/17/2015«. dw.com (v angleščini). Pridobljeno 3. januarja 2024.
  56. ↑ »Go Inside the Frozen Trenches of Eastern Ukraine«. TIME (v angleščini). 20. februar 2015. Pridobljeno 3. januarja 2024.
  57. ↑ Brown, Daniel. »Here's what it's like inside the bunkers Ukrainian troops are living in every day«. Business Insider (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. januarja 2024.
  58. ↑ »NewsWires : euronews : the latest international news as video on demand«. web.archive.org. 25. julij 2015. Arhivirano iz prvotnega dne 25. julija 2015. Pridobljeno 3. januarja 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  59. ↑ OSCE, U. S. Mission (17. november 2016). »Response to Chief Observer of the Observer Mission at the Russian Border Checkpoints Gukovo and Donetsk | Statement to the PC«. U.S. Mission to the OSCE (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. januarja 2024.
  60. ↑ »OSCE catches Russia bringing war to Donbas by night«. Human Rights in Ukraine. Pridobljeno 3. januarja 2024.
  61. ↑ »Four DPR servicemen killed in shellings by Ukrainian troops in past week«. Information Telegraph Agency of Russia. 23. oktober 2018. Pridobljeno 28. oktobra 2018.
  62. ↑ Number of Ukrainian soldiers killed in Donbas decreases tenfold over 103 days of ceasefire, Ukrinform (7 November 2020)
  63. ↑ »Ukraine conflict: Moscow could 'defend' Russia-backed rebels« (v britanski angleščini). 8. april 2021. Pridobljeno 3. januarja 2024.
  64. ↑ Interfax-Ukraine. »Zelensky: Ukraine's NATO membership is one of most important security issues in Europe«. Get the Latest Ukraine News Today - KyivPost (v angleščini). Pridobljeno 3. januarja 2024.
  65. ↑ »Ukraine pressures Nato to speed path to membership«. www.ft.com. Pridobljeno 3. januarja 2024.
  66. ↑ Ukraine conflict: Moscow could 'defend' Russia-backed rebels, BBC News (9 April 2021)
  67. ↑ »Putin attacked Ukraine after insisting for months there was no plan to do so. Now he says there's no plan to take over. - CBS News«. www.cbsnews.com (v ameriški angleščini). 24. februar 2022. Pridobljeno 30. decembra 2023.
  68. ↑ »U.S. Ramps Up Ukraine Warnings as Russia Denies Invasion Plans«. Bloomberg.com (v angleščini). 17. februar 2022. Pridobljeno 30. decembra 2023.
  69. ↑ »Russia denies looking for pretext to invade Ukraine«. AP News (v angleščini). 17. januar 2022. Pridobljeno 30. decembra 2023.
  70. ↑ »Moscow Has No Plans for Aggression, Has Never Attacked Anyone In Its History, Kremlin Spokesman Says«. sputnikglobe.com (v angleščini). Sputnik International. 20. februar 2022. Pridobljeno 2. januarja 2024.
  71. ↑ »Книга пам'яті загиблих«. memorybook.org.ua. Pridobljeno 3. januarja 2024.
  72. ↑ »Marking Two Years Since Russian Federation's Full-Scale Invasion, Secretary-General Stresses Charter, International Law Guides to Peace in Ukraine | Meetings Coverage and Press Releases«. press.un.org. Pridobljeno 25. februarja 2024.
  73. ↑ »Since 2014 13,000-14,000 have been killed in Donbass — Putin«. tass.com. TASS. 5. marec 2022. Pridobljeno 3. januarja 2024.
Stub icon

Ta vojaški članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.


Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Vojna v Donbasu (2014–2022).
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Vojna_v_Donbasu_(2014–2022)&oldid=6279140«