Knjižni jezik

Knjížni jêzik^[1] ali standardni jezik^[1] je najvišja socialna zvrst jezika z natančno določenimi pravili, predpisanimi v slovnici, slovarju, pravopisu in pravorečju. Slovenski knjižni zborni jezik je enoten po vsem slovenskem govornem območju; ima zato tudi narodnopovezovalno vlogo in se uporablja kot sredstvo javnega in uradnega sporazumevanja na ozemlju celotne države.^[1]

Knjižni jezik pozna dve podzvrsti:

V vzhodnoevropski jezikoslovni tradiciji se izraz "knjižni/literarni jezik" pogosto uporablja kot sinonim za "standardni jezik",^[2]^[3]^[4]^[5] čeprav nekateri tuji avtorji obravnavajo "knjižni/literarni jezik" kot eden od funkcijskih jezikovnih stilov (zborni jezik) in ga postavljajo v nasprotje z pogovornim slogom^[6] ali uporabljajo ta izraz kot sinonim za "jezik književnosti"^[7] (npr. angl. literary language^[8]).

Zborni jezik

Zborni jezik obvladajo jezikovno šolani ljudje. Večinoma se piše in bere, v govoru pa se uporablja pri javnih in uradnih nastopih. Gre za jezikovno zvrst, ki dosledno upošteva jezikovna pravila. Skorajda vse, kar zapišemo, je v zbornem jeziku. Učimo se ga v šolah. Je edina jezikovna zvrst, ki je enaka po celotnem slovenskem govornem in kulturnem območju.

Knjižni pogovorni jezik

Je manj stroga oblika knjižnega jezika, ki se uporablja predvsem v govoru. Sicer je bistveno podoben zbornemu jeziku, vendar ni povsem enoten po celotnem govornem območju. Ne sledi strogo naglasnim pravilom in stavčni fonetiki. Značilna je na primer raba nedoločnika brez končnega -i (t. i. kratkega ali pogovornega nedoločnika). Uporabljamo ga v pogovoru z ljudmi iz oddaljenih krajev.

Viri

↑ ^1,0 ^1,1 ^1,2 »knjížni jêzik«. Termania. Pridobljeno 11. januarja 2019.
↑ »Літературна мова (стандарт)«. Соціологія (v ukrajinščini). Pridobljeno 16. januarja 2019.
↑ Словарь социолингвистических терминов (v ruščini). Москва: Российская академия наук. Институт языкознания. Российская академия лингвистических наук. 2006. str. 217.
↑ K. Ozóg (1993). »Ustna odmiana języka ogólnego«. Współczesny język polski. Encyklopedia kultury polskiej XX wieku (v poljščini). Zv. 2. J. Bartmiński (red.). Wrocław. str. 87.
↑ »język ogólny«. Słownik terminów gramatycznych (v poljščini). Edupedia. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. novembra 2018. Pridobljeno 18. novembra 2018.
↑ Stanisław Barańczak (1974). Język poetycki Mirona Białoszewskiego (v poljščini). Zakład Narodowy im. Ossolińskich. str. 132.
↑ Mate Kapović (2010). Čiji je jezik (PDF) (v srbohrvaščini) (1 izd.). Zagreb: Algoritam. str. 55–74. ISBN 9789533162829.
↑ »Literary-language dictionary definition«. Your Dictionary (v angleščini). Pridobljeno 16. januarja 2019.

Ta članek o jeziku je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

[termania-1] 1,0 ^1,1 ^1,2 »knjížni jêzik«. Termania. Pridobljeno 11. januarja 2019.

[2] »Літературна мова (стандарт)«. Соціологія (v ukrajinščini). Pridobljeno 16. januarja 2019.

[3] Словарь социолингвистических терминов (v ruščini). Москва: Российская академия наук. Институт языкознания. Российская академия лингвистических наук. 2006. str. 217.

[4] K. Ozóg (1993). »Ustna odmiana języka ogólnego«. Współczesny język polski. Encyklopedia kultury polskiej XX wieku (v poljščini). Zv. 2. J. Bartmiński (red.). Wrocław. str. 87.

[5] »język ogólny«. Słownik terminów gramatycznych (v poljščini). Edupedia. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. novembra 2018. Pridobljeno 18. novembra 2018.

[6] Stanisław Barańczak (1974). Język poetycki Mirona Białoszewskiego (v poljščini). Zakład Narodowy im. Ossolińskich. str. 132.

[7] Mate Kapović (2010). Čiji je jezik (PDF) (v srbohrvaščini) (1 izd.). Zagreb: Algoritam. str. 55–74. ISBN 9789533162829.

[8] »Literary-language dictionary definition«. Your Dictionary (v angleščini). Pridobljeno 16. januarja 2019.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]