Pojdi na vsebino

Lotaringija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Lotaringija
855–959
The Kingdom of Lotharingia (      purple) and other Carolingian kingdoms following the Treaty of Prüm, 855
The Kingdom of Lotharingia (      purple) and other Carolingian kingdoms following the Treaty of Prüm, 855
Religija
krščanstvo
Vladamonarhija
• 866–869
Lotar II. Lotarinški
• 953–965
Bruno Veliki
Zgodovinska dobasrednji vek
• Mir iz Prüma
855
• razpad
959
Predhodnice
Naslednice
Srednjefrankovska
Spodnja Lorena
Vojvodina Lorena
Vojvodina Švabska
Danes del Belgija
 Francija
 Nemčija
 Luksemburg
 Nizozemska
Lotaringija po Verdunskem sporazumu leta 843 in sporazumu iz Marsena 870, ko je bila razdeljena na francoski in nemški del

Lotaringija je bila frankovsko kraljestvo v zahodni Evropi, ki je obstajalo v devetem stoletju. Pripadalo je Lotarju II., kralju Lotaringije od leta 855 do 869.[1] To področje je dobil od svojega očeta Lotarja I.. Ime prihaja iz latinščine za Lotharii Regnum in pomeni Lotarjevo kraljestvo.

Cesar Svetega rimskega cesarstva Lotar I. je razdelil leta 855 svoje ozemlje svojim trem sinovom. Eden je dobil Italijo, drugi Provanso, a Lotar II. Lotaringijo. Po smrti Lotarja II. sta si leta 870 kraljestvo razdelila Karel Plešasti in Ludvik Nemški v skladu s Sporazumom iz Mersena.

Lotaringija je obsegala naslednje današnje dežele:

Kraljestvo Lotaringija je preživelo samo v francoski izvedbi Lorene. Henrik I. Nemški je uspel del razdeljenega ozemlja ponovno združiti pod nemško krono.

Njegov sin in naslednik Oton I. Veliki je predal Lotaringijo svojemu bratu kölnskemu nadškofu Brunu I.. Ta je leta 959 to ozemlje razdelil na dve vojvodstvi: Zgornjo in Spodnjo Lotaringijo. Zgornja Lotaringija je obstajala do leta 1776 in bila predmet tisočletnega spora med Francijo in Nemčijo. Spodnja Lotaringija je razpadla že v 12. stoletju na dele, ki so se osamosvojili: Brabant, Limburg, Gelders in mnoge druge.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Bullough, D.A. (1975). »The Continental Background of the Reform«. V Parsons, David (ur.). Tenth-Century Studies. Chichester, UK: Phillimore. str. 22. ISBN 0 85033 179 X.

Literatura

[uredi | uredi kodo]