Wikipedija:Izbrani članki/Arhiv 2017
Arhivi po letih
|
Orodja za izbrane članke: |
Arhiv
[uredi | uredi kodo]Biološki nadzor škodljivcev je način omejevanja velikosti populacij organizmov, ki jih človek obravnava kot škodljivce, z izkoriščanjem naravnih antagonističnih odnosov med vrstami - plenilstva, rastlinojedstva, zajedavstva ipd. V grobem delimo biološki nadzor na tri strategije nadzora, ki predpostavljajo aktivno vlogo človeka v teh procesih: varstvo, ojačanje naravnih vplivov in »klasični« biološki nadzor.
Metode nimajo cilja popolnega iztrebljenja populacije škodljivcev; naravni procesi, ki jih izkoriščajo, praviloma ne vodijo do popolnega izginotja plenjene oz. parazitirane vrste, saj bi to pomenilo tudi propad naravnega sovražnika. Glavni cilj je tako zgolj zmanjšanje in vzdrževanje številčnosti škodljivca na neki ustrezno nizki, ekonomsko še sprejemljivi ravni.
Biološki nadzor škodljivcev je element integriranega varstva pred škodljivci, katerega namen je zmanjšanje uporabe pesticidov za omejevanje škode, ki jo predvsem v kmetijstvu povzročajo neželeni organizmi. Pesticidi imajo vrsto negativnih vplivov na okolje in lahko med drugim tudi neposredno zmanjšujejo učinek biološkega nadzora škodljivcev, če povzročajo odmiranje naravnih sovražnikov škodljivih vrst. Preberite več ...
Biološki nadzor škodljivcev je način omejevanja velikosti populacij organizmov, ki jih človek obravnava kot škodljivce, z izkoriščanjem naravnih antagonističnih odnosov med vrstami - plenilstva, rastlinojedstva, zajedavstva ipd. V grobem delimo biološki nadzor na tri strategije nadzora, ki predpostavljajo aktivno vlogo človeka v teh procesih: varstvo, ojačanje naravnih vplivov in »klasični« biološki nadzor.
Metode nimajo cilja popolnega iztrebljenja populacije škodljivcev; naravni procesi, ki jih izkoriščajo, praviloma ne vodijo do popolnega izginotja plenjene oz. parazitirane vrste, saj bi to pomenilo tudi propad naravnega sovražnika. Glavni cilj je tako zgolj zmanjšanje in vzdrževanje številčnosti škodljivca na neki ustrezno nizki, ekonomsko še sprejemljivi ravni.
Biološki nadzor škodljivcev je element integriranega varstva pred škodljivci, katerega namen je zmanjšanje uporabe pesticidov za omejevanje škode, ki jo predvsem v kmetijstvu povzročajo neželeni organizmi. Pesticidi imajo vrsto negativnih vplivov na okolje in lahko med drugim tudi neposredno zmanjšujejo učinek biološkega nadzora škodljivcev, če povzročajo odmiranje naravnih sovražnikov škodljivih vrst. Preberite več ...
Biološki nadzor škodljivcev je način omejevanja velikosti populacij organizmov, ki jih človek obravnava kot škodljivce, z izkoriščanjem naravnih antagonističnih odnosov med vrstami - plenilstva, rastlinojedstva, zajedavstva ipd. V grobem delimo biološki nadzor na tri strategije nadzora, ki predpostavljajo aktivno vlogo človeka v teh procesih: varstvo, ojačanje naravnih vplivov in »klasični« biološki nadzor.
Metode nimajo cilja popolnega iztrebljenja populacije škodljivcev; naravni procesi, ki jih izkoriščajo, praviloma ne vodijo do popolnega izginotja plenjene oz. parazitirane vrste, saj bi to pomenilo tudi propad naravnega sovražnika. Glavni cilj je tako zgolj zmanjšanje in vzdrževanje številčnosti škodljivca na neki ustrezno nizki, ekonomsko še sprejemljivi ravni.
Biološki nadzor škodljivcev je element integriranega varstva pred škodljivci, katerega namen je zmanjšanje uporabe pesticidov za omejevanje škode, ki jo predvsem v kmetijstvu povzročajo neželeni organizmi. Pesticidi imajo vrsto negativnih vplivov na okolje in lahko med drugim tudi neposredno zmanjšujejo učinek biološkega nadzora škodljivcev, če povzročajo odmiranje naravnih sovražnikov škodljivih vrst. Preberite več ...
Carlos Santana (*1947) je mehiško-ameriški kitarist, pevec in skladatelj, ki je javnosti postal znan konec 60. in začetek 70. let s svojo skupino Santana, ki je med prvimi izvajala fuzijo rocka in latinskoameriške glasbe. Zvok skupine je vseboval kontrast melodičnih bluesovskih kitarskih linij proti latinskoameriškim in afriškim ritmom s tolkali (konge, timbales). Santana vse do danes izvaja takšen stil glasbe.
Za svoje delo je doslej prejel deset grammyjev in tri latin grammyje. Leta 2003 ga je uredništvo revije Rolling Stone uvrstilo na 20. mesto seznama stotih najboljših kitaristov vseh časov. Preberite več ...
Carlos Santana (*1947) je mehiško-ameriški kitarist, pevec in skladatelj, ki je javnosti postal znan konec 60. in začetek 70. let s svojo skupino Santana, ki je med prvimi izvajala fuzijo rocka in latinskoameriške glasbe. Zvok skupine je vseboval kontrast melodičnih bluesovskih kitarskih linij proti latinskoameriškim in afriškim ritmom s tolkali (konge, timbales). Santana vse do danes izvaja takšen stil glasbe.
Za svoje delo je doslej prejel deset grammyjev in tri latin grammyje. Leta 2003 ga je uredništvo revije Rolling Stone uvrstilo na 20. mesto seznama stotih najboljših kitaristov vseh časov. Preberite več ...
Carlos Santana (*1947) je mehiško-ameriški kitarist, pevec in skladatelj, ki je javnosti postal znan konec 60. in začetek 70. let s svojo skupino Santana, ki je med prvimi izvajala fuzijo rocka in latinskoameriške glasbe. Zvok skupine je vseboval kontrast melodičnih bluesovskih kitarskih linij proti latinskoameriškim in afriškim ritmom s tolkali (konge, timbales). Santana vse do danes izvaja takšen stil glasbe.
Za svoje delo je doslej prejel deset grammyjev in tri latin grammyje. Leta 2003 ga je uredništvo revije Rolling Stone uvrstilo na 20. mesto seznama stotih najboljših kitaristov vseh časov. Preberite več ...
Paul Thomas Mann (1875–1955) je bil nemški pisatelj, ki velja za enega največjih pripovednikov 20. stoletja. Njegovemu prvemu, leta 1901 nastalemu romanu Buddenbrookovi so sledile novele in pripovedi kot so Tonio Kröger, Tristan in Smrt v Benetkah. V leta 1924 objavljenem romanu Čarobna gora, s katerim je nadaljeval tradicijo evropskega razvojnega romana (Bildungsroman), se kaže njegova stvariteljska umetnost kot v celoti izoblikovana: pripovedovalec ohranja skeptično-ironično distanco do literarnih oseb, tipične situacije se ponavljajo na način vodilnega motiva (Leitmotiv) in prevladuje skladenjsko zapleten, zahteven slog. Te značilnosti zaznamujejo tudi njegova naslednja dela, med katerimi gre izpostaviti novelo Mario in čarovnik, romaneskno tetralogijo Jožef in njegovi bratje ter pozno delo Doktor Faustus. Za Buddenbrookove je Thomas Mann leta 1929 prejel Nobelovo nagrado za književnost.
V velikem obsegu so bila deležna pozornosti tudi njegova stališča o aktualnih političnih, družbenih in kulturnih vprašanj. Če je sprva do zahodne demokracije zavzemal skeptično držo, se je v začetku 20-ih preobrazil v prepričanega zagovornika Weimarske republike. Pod nacistično vladavino je leta 1933 emigriral v Švico in leta 1939 v ZDA, katerih državljanstvo je sprejel leta 1944. Od leta 1952 je znova živel v Švici. Preberite več ...
Paul Thomas Mann (1875–1955) je bil nemški pisatelj, ki velja za enega največjih pripovednikov 20. stoletja. Njegovemu prvemu, leta 1901 nastalemu romanu Buddenbrookovi so sledile novele in pripovedi kot so Tonio Kröger, Tristan in Smrt v Benetkah. V leta 1924 objavljenem romanu Čarobna gora, s katerim je nadaljeval tradicijo evropskega razvojnega romana (Bildungsroman), se kaže njegova stvariteljska umetnost kot v celoti izoblikovana: pripovedovalec ohranja skeptično-ironično distanco do literarnih oseb, tipične situacije se ponavljajo na način vodilnega motiva (Leitmotiv) in prevladuje skladenjsko zapleten, zahteven slog. Te značilnosti zaznamujejo tudi njegova naslednja dela, med katerimi gre izpostaviti novelo Mario in čarovnik, romaneskno tetralogijo Jožef in njegovi bratje ter pozno delo Doktor Faustus. Za Buddenbrookove je Thomas Mann leta 1929 prejel Nobelovo nagrado za književnost.
V velikem obsegu so bila deležna pozornosti tudi njegova stališča o aktualnih političnih, družbenih in kulturnih vprašanj. Če je sprva do zahodne demokracije zavzemal skeptično držo, se je v začetku 20-ih preobrazil v prepričanega zagovornika Weimarske republike. Pod nacistično vladavino je leta 1933 emigriral v Švico in leta 1939 v ZDA, katerih državljanstvo je sprejel leta 1944. Od leta 1952 je znova živel v Švici. Preberite več ...
Eagles so bili ameriška rock skupina, ki so jo leta 1971 v Los Angelesu ustanovili Glenn Frey, Don Henley, Bernie Leadon in Randy Meisner. S petimi singli na prvih mestih, šestimi osvojenimi grammyji, petimi nagradami American Music Awards in šestimi albumi na prvih mestih lestvic so bili ena najuspešnejših skupin iz sedemdesetih let. Ob koncu prejšnjega stoletja sta bila dva njihova albuma, Their Greatest Hits (1971–1975) in Hotel California, uvrščena med dvajset najbolj prodajanih albumov v ZDA po podatkih Združenja ameriške glasbene industrije. Njihov album Their Greatest Hits (1971–1975) je bil najbolj prodajan album v ZDA v preteklem stoletju, saj so ga prodali v kar 29 milijonih izvodov.
Eaglesi so eni izmed najbolje prodajanih glasbenih izvajalcev vseh časov, prodali so več kot 150 milijonov plošč. Samo v ZDA so jih prodali 100 milijonov, od tega 42 milijonov izvodov albuma Their Greatest Hits (1971–1975) in 32 milijonov izvodov albuma Hotel California. S tem so peti najbolje prodajani glasbeni izvajalci in najbolje prodajana ameriška glasbena skupina v ameriški zgoovini. Uredniki revije Rolling Stone so album Hotel California uvrstili tudi na 37. mesto seznama 500 najboljših albumov vseh časov, skupino pa na 75. mesto seznama največjih glasbenih umetnikov vseh časov. Preberite več ...
Čarobna gora (v izvirniku nemško Der Zauberberg) je leta 1924 nastali razvojni roman pisatelja Thomasa Manna. Med svojim sedemletnim prostovoljnim bivanjem v zaprtem svetu nekega sanatorija v visokogorju sreča mladi Hans Castorp od sveta odmaknjene osebnosti, ki ga soočijo s politiko, filozofijo, toda tudi z ljubeznijo, boleznijo in smrtjo.
Zunanji povod za to delo je bilo zdraviliško bivanje žene Thomasa Manna Katie leta 1912 v »Waldsanatoriumu« v mestni četrti Davos Platz. V mnogih, danes ne več ohranjenih pismih je poročala svojemu možu o vsakdanjem življenju v zdraviliški ustanovi. Med tritedenskim obiskom ga je Thomas Mann spoznal tudi iz osebne izkušnje. Prvotno je imel namen tam zbrane vtise obdelati v okviru novele; iz teh naj bi nastal »neke vrste humoren, celo grotesken pendant«, neka »satirska igra« k leta 1912 nastali noveli Smrt v Benetkah in naj bi bil objavljen v literarni reviji Neue Rundschau. Preberite več ...
Meter je osnovna enota SI za merjenje dolžine, enaka razdalji, ki jo svetloba prepotuje v vakuumu v 1⁄299.792.458 sekunde. Kot pri ostalih enotah SI skrbi za mednarodno skladnost določanja magnitude metra Mednarodni urad za uteži in mere (BIPM), ki podaja priporočila za praktično realizacijo definicije metra za potrebe kalibracije drugih merilnih priprav. Ta je v domeni pooblaščenih državnih ustanov v državah, ki uporabljajo standard SI. Priporočena praktična realizacija je žarek helij-neonovega laserja, stabiliziranega z jodovo celico, oz. 1.579.800,762042(33) valovne dolžine izsevane svetlobe v zraku, ki se jo določi z interferometrom. Akreditirana ustanova v Sloveniji za izvajanje kalibracij je Laboratorij za tehnološke meritve Fakultete za strojništvo v Mariboru (FS LTM). Laboratorij je akreditiran po standardih EN 45001 (od leta 1995) in ISO 17025 (od leta 2001).
V preteklosti je bil meter definiran kot desetmilijoninka razdalje med ekvatorjem in severnim tečajem po poldnevniku, ki poteka skozi Pariz. Praktična realizacija je bila dolgo časa v obliki fizičnega predmeta – prametra, palice iz platine in nato iz zlitine platine ter iridija, s katero so primerjali merilne priprave. Vendar pa je tako velik fizičen predmet nestabilen in podvržen poškodbam ter drugim tveganjem, zato je bila leta 1960 sprejeta nova definicija, osnovana na valovni dolžini sevanja vzbujenega atoma kriptonovega izotopa 86Kr v vakuumu, to pa je leta 1983 nadomestila sedanja, ki omogoča večjo točnost. Preberite več ...
Kokra je reka v severozahodni Sloveniji, levi pritok Save v Kranju. Izvira pod mejnim grebenom v Karavankah in teče sprva po ozki in globoki dolini večinoma proti jugu. Pri Preddvoru vstopi v ravnino Ljubljanske kotline, teče proti jugozahodu in se pod starim mestnim jedrom Kranja izliva v Savo.
Kokra ima alpski dežno-snežni režim z izrazitim prvim viškom jeseni (novembra) in drugim viškom spomladi (april–maj). Jesenski višek prispevajo dolgotrajnejša jesenska deževja, ko dežuje tudi še v višjih legah, spomladanski višek pa je manj izrazit in predvsem posledica taljenja snega. Je izrazit hudournik, vendar za razliko od številnih drugih naših rek ne povzroča hudih težav zaradi poplav. Glavna razloga sta, da ima v gorskem delu doline le ozko dolinsko dno, na katerem ni bilo veliko prostora za poselitev, v ravninskem delu pa je vrezana v lastne prodne nanose, naselja pa so v varni legi na višji terasi. Manjše poplavne površine so samo med Spodnjo Kokro in Preddvorom, pod Miljami in pri izlivu Rupovščice. Večji desni pritoki so Reka, Koritarica, Lobnica, Čemšeniški potok, Bistrica, Suha, Belica in Rupovščica, edini večji levi pritok je Jezernica. Preberite več ...
Kokra je reka v severozahodni Sloveniji, levi pritok Save v Kranju. Izvira pod mejnim grebenom v Karavankah in teče sprva po ozki in globoki dolini večinoma proti jugu. Pri Preddvoru vstopi v ravnino Ljubljanske kotline, teče proti jugozahodu in se pod starim mestnim jedrom Kranja izliva v Savo.
Kokra ima alpski dežno-snežni režim z izrazitim prvim viškom jeseni (novembra) in drugim viškom spomladi (april–maj). Jesenski višek prispevajo dolgotrajnejša jesenska deževja, ko dežuje tudi še v višjih legah, spomladanski višek pa je manj izrazit in predvsem posledica taljenja snega. Je izrazit hudournik, vendar za razliko od številnih drugih naših rek ne povzroča hudih težav zaradi poplav. Glavna razloga sta, da ima v gorskem delu doline le ozko dolinsko dno, na katerem ni bilo veliko prostora za poselitev, v ravninskem delu pa je vrezana v lastne prodne nanose, naselja pa so v varni legi na višji terasi. Manjše poplavne površine so samo med Spodnjo Kokro in Preddvorom, pod Miljami in pri izlivu Rupovščice. Večji desni pritoki so Reka, Koritarica, Lobnica, Čemšeniški potok, Bistrica, Suha, Belica in Rupovščica, edini večji levi pritok je Jezernica. Preberite več ...
Fallout: A Post Nuclear Role Playing Game je videoigra zvrsti igranja vlog, ki je izšla leta 1997 v založbi Interplay Entertainment za sisteme MS-DOS, Microsoft Windows in Mac OS.
Dogajanje je postavljeno v postapokaliptično okolje Južne Kalifornije sredi 22. stoletja, po jedrski vojni, ki je sto let pred tem opustošila Zemljino površje. Protagonist je prebivalec enega od Trezorjev, velikanskih bunkerjev, v katerih so nekateri ljudje varno preživeli jedrski napad in njegove neposredne posledice. V opustošeno pokrajino se poda z nalogo poiskati zamenjavo za pokvarjen čip prečiščevalnika vode. Prepoznaven element igre je retrofuturizem – posnemanje ikonografije in dizajna iz 1950. let oz. takratnega videnja prihodnosti, saj zgodba sledi alternativnemu toku zgodovine po drugi svetovni vojni, čeprav je postavljena v prihodnost.
Kombinacija krute realnosti, polne mutiranih bitij in nasilja na eni ter razpadajočih ostankov ameriškega sna in napredne tehnologije na drugi strani, daje igri satiričen ton. Glavni navdih je podobna igra Wasteland iz leta 1988, a ima Fallout močno izboljšano grafiko in drugačen igralni sistem. Pogled na dogajanje je izometričen, boj pa poteka potezno, na mreži šestkotnikov, kjer izid akcij določa poseben igralni sistem, imenovan S.P.E.C.I.A.L. Ta je osnova tudi za oblikovanje in razvijanje igralčevega lika ter za vse ostale elemente njegove interakcije z okoljem. Preberite več ...
Fallout: A Post Nuclear Role Playing Game je videoigra zvrsti igranja vlog, ki je izšla leta 1997 v založbi Interplay Entertainment za sisteme MS-DOS, Microsoft Windows in Mac OS.
Dogajanje je postavljeno v postapokaliptično okolje Južne Kalifornije sredi 22. stoletja, po jedrski vojni, ki je sto let pred tem opustošila Zemljino površje. Protagonist je prebivalec enega od Trezorjev, velikanskih bunkerjev, v katerih so nekateri ljudje varno preživeli jedrski napad in njegove neposredne posledice. V opustošeno pokrajino se poda z nalogo poiskati zamenjavo za pokvarjen čip prečiščevalnika vode. Prepoznaven element igre je retrofuturizem – posnemanje ikonografije in dizajna iz 1950. let oz. takratnega videnja prihodnosti, saj zgodba sledi alternativnemu toku zgodovine po drugi svetovni vojni, čeprav je postavljena v prihodnost.
Kombinacija krute realnosti, polne mutiranih bitij in nasilja na eni ter razpadajočih ostankov ameriškega sna in napredne tehnologije na drugi strani, daje igri satiričen ton. Glavni navdih je podobna igra Wasteland iz leta 1988, a ima Fallout močno izboljšano grafiko in drugačen igralni sistem. Pogled na dogajanje je izometričen, boj pa poteka potezno, na mreži šestkotnikov, kjer izid akcij določa poseben igralni sistem, imenovan S.P.E.C.I.A.L. Ta je osnova tudi za oblikovanje in razvijanje igralčevega lika ter za vse ostale elemente njegove interakcije z okoljem. Preberite več ...
Joseph Conrad (1857–1924) je bil poljsko-britanski pisatelj, ki ga uvrščajo med najpomembnejše romanopisce v angleškem jeziku. Leta 1878 se je pridružil Britanski trgovski mornarici in leta 1886 prejel britansko državljanstvo. Čeprav se je naučil govoriti tekoče angleško šele v svojih dvajsetih, je bil mojstrski stilist, ki je v angleško literaturo prinesel neangleško občutenje. Pisal je krajše zgodbe in romane, mnoge postavljene v mornarsko okolje, ki prikazujejo preizkušnje človeškega duha sredi brezdušnega in nedoumljivega univerzuma.
Conrada štejejo za zgodnjega modernista, čeprav njegova dela še vedno vsebujejo elemente realizma iz 19. stoletja. Njegov pripovedni slog in antiherojski liki so vplivali na mnoge avtorje, kot so F. Scott Fitzgerald, William Faulkner, Ernest Hemingway, André Malraux, George Orwell, Graham Greene, Gabriel García Márquez, John le Carré, V. S. Naipaul, Philip Roth, J. M. Coetzee in Salman Rushdie. Mnogo filmov je nastalo po priredbi ali po navdihu njegovih del. Conrad je pisal v času vrhunca Britanskega imperija in je snov črpal med drugim iz nacionalnih izkušenj svoje rodne Poljske ter iz svojih lastnih izkušenj v francoski in angleški trgovski mornarici, da je potem ustvaril kratke zgodbe in romane, ki odsevajo aspekte s strani Evrope vladanega sveta – vključno z imperializmom in kolonializmom – medtem ko hkrati temeljito preiskujejo človeško psiho. Preberite več ...
Joseph Conrad (1857–1924) je bil poljsko-britanski pisatelj, ki ga uvrščajo med najpomembnejše romanopisce v angleškem jeziku. Leta 1878 se je pridružil Britanski trgovski mornarici in leta 1886 prejel britansko državljanstvo. Čeprav se je naučil govoriti tekoče angleško šele v svojih dvajsetih, je bil mojstrski stilist, ki je v angleško literaturo prinesel neangleško občutenje. Pisal je krajše zgodbe in romane, mnoge postavljene v mornarsko okolje, ki prikazujejo preizkušnje človeškega duha sredi brezdušnega in nedoumljivega univerzuma.
Conrada štejejo za zgodnjega modernista, čeprav njegova dela še vedno vsebujejo elemente realizma iz 19. stoletja. Njegov pripovedni slog in antiherojski liki so vplivali na mnoge avtorje, kot so F. Scott Fitzgerald, William Faulkner, Ernest Hemingway, André Malraux, George Orwell, Graham Greene, Gabriel García Márquez, John le Carré, V. S. Naipaul, Philip Roth, J. M. Coetzee in Salman Rushdie. Mnogo filmov je nastalo po priredbi ali po navdihu njegovih del. Conrad je pisal v času vrhunca Britanskega imperija in je snov črpal med drugim iz nacionalnih izkušenj svoje rodne Poljske ter iz svojih lastnih izkušenj v francoski in angleški trgovski mornarici, da je potem ustvaril kratke zgodbe in romane, ki odsevajo aspekte s strani Evrope vladanega sveta – vključno z imperializmom in kolonializmom – medtem ko hkrati temeljito preiskujejo človeško psiho. Preberite več ...
Matija Korvin je bil ogrski (madžarski) in češki kralj ter avstrijski vojvoda, ki je slovel kot humanistično izobražen in nadarjen vojskovodja. Kralj je postal pri štirinajstih letih. Takoj je prevzel vladanje v svoje roke ter se začel spopadati s Turki, ki so vse bolj ogrožali Ogrsko, in z domačimi nasprotniki. Pri tem se je opiral na nekdanje očetove prijatelje iz visokega plemstva in nove barone, ki jih je sam imenoval iz nižjega plemstva, predvsem pa na novo, profesionalno vojsko. Denar zanjo je zagotavljal s centralizacijo in profesionalizacijo upravljanja države, preusmeritvijo vseh davkov in carin v državno blagajno in z vedno novimi izrednimi dajatvami. Leta 1467 se je odzval na poziv papeža Pavla II. in se postavil na čelo križarskega boja proti »husitskemu« češkemu kralju Juriju Podjebradskemu. Po Jurijevi smrti (1471) je boj nadaljeval z njegovim naslednikom Vladislavom Jagelonskim, dokler se 1478 nista dogovorila za kompromis: oba sta obdržala naslov češkega kralja, ozemlje češke krone pa sta si razdelila.
Korvin je pogledoval tudi po rimsko-nemškem prestolu. Sklenil je mir s turškim sultanom Bajazidom II. (1482) in napovedal vojno cesarju Frideriku III. Pregnal ga je iz Spodnje Avstrije, zavzel Dunaj in prenesel tja svojo prestolnico; tu je tudi umrl. Ni imel zakonitega naslednika, zato so ogrski prestol zasedli Jagelonci. Centralna ureditev države je kmalu razpadla, dejanska oblast pa je ponovno prišla v roke velikih posestnikov. Bil je velik podpornik renesančne kulture in umetnosti. Nekaj sto knjig iz njegove bogate knjižnice Bibliotheca Corviniana se je ohranilo do današnjega časa. Preberite več ...
Matija Korvin je bil ogrski (madžarski) in češki kralj ter avstrijski vojvoda, ki je slovel kot humanistično izobražen in nadarjen vojskovodja. Kralj je postal pri štirinajstih letih. Takoj je prevzel vladanje v svoje roke ter se začel spopadati s Turki, ki so vse bolj ogrožali Ogrsko, in z domačimi nasprotniki. Pri tem se je opiral na nekdanje očetove prijatelje iz visokega plemstva in nove barone, ki jih je sam imenoval iz nižjega plemstva, predvsem pa na novo, profesionalno vojsko. Denar zanjo je zagotavljal s centralizacijo in profesionalizacijo upravljanja države, preusmeritvijo vseh davkov in carin v državno blagajno in z vedno novimi izrednimi dajatvami. Leta 1467 se je odzval na poziv papeža Pavla II. in se postavil na čelo križarskega boja proti »husitskemu« češkemu kralju Juriju Podjebradskemu. Po Jurijevi smrti (1471) je boj nadaljeval z njegovim naslednikom Vladislavom Jagelonskim, dokler se 1478 nista dogovorila za kompromis: oba sta obdržala naslov češkega kralja, ozemlje češke krone pa sta si razdelila.
Korvin je pogledoval tudi po rimsko-nemškem prestolu. Sklenil je mir s turškim sultanom Bajazidom II. (1482) in napovedal vojno cesarju Frideriku III. Pregnal ga je iz Spodnje Avstrije, zavzel Dunaj in prenesel tja svojo prestolnico; tu je tudi umrl. Ni imel zakonitega naslednika, zato so ogrski prestol zasedli Jagelonci. Centralna ureditev države je kmalu razpadla, dejanska oblast pa je ponovno prišla v roke velikih posestnikov. Bil je velik podpornik renesančne kulture in umetnosti. Nekaj sto knjig iz njegove bogate knjižnice Bibliotheca Corviniana se je ohranilo do današnjega časa. Preberite več ...
Kilogram je osnovna enota SI mase, enaka masi prakilograma, izdelanega iz zlitine platine in iridija, shranjenega v Mednarodnem uradu za uteži in mere v Sevresu pri Parizu. Je edina osnovna enota s predpono kilo in edina, ki je še vedno definirana s standardnim predmetom namesto s temeljno fizikalno lastnostjo, ki bi jo bilo mogoče neodvisno izmeriti. Hkrati je osnova (t. i. primarni standard) za definicijo večine drugih tradicionalnih enot za maso na svetu.
Zgodovinsko so kilogram želeli določiti kot maso kubičnega decimetra vode, vendar je takšna količina vode nestabilna, s tem pa neuporabna sama po sebi. Leta 1889 je prva mednarodna Generalna konferenca za uteži in mere v Parizu uzakonila mednarodni prototipni kilogram (IPK oz. prakilogram) in določila, da je kilogram enota mase, enaka masi prakilograma. Masa tega ustreza masi kubičnega decimetra (litra) vode pri 4 °C. IPK skupaj z njegovimi sestrskimi replikami hranijo v trezorju Mednarodnega urada za uteži in mere. Uradne replike, ki jih hranijo posamezne države, služijo kot nacionalni standardi, približno vsakih 40 let jih primerjajo z IPK, da se zagotovi sledljivost lokalnih merjenj.
Generalna konferenca za uteži in mere je leta 2011 sprejela načelno soglasje, da se kilogram redefinira na osnovi Planckove konstante, kar bi odpravilo pomanjkljivosti sedanje definicije, vendar uradna odločitev o tem še ni sprejeta.. Preberite več ...
Kilogram je osnovna enota SI mase, enaka masi prakilograma, izdelanega iz zlitine platine in iridija, shranjenega v Mednarodnem uradu za uteži in mere v Sevresu pri Parizu. Je edina osnovna enota s predpono kilo in edina, ki je še vedno definirana s standardnim predmetom namesto s temeljno fizikalno lastnostjo, ki bi jo bilo mogoče neodvisno izmeriti. Hkrati je osnova (t. i. primarni standard) za definicijo večine drugih tradicionalnih enot za maso na svetu.
Zgodovinsko so kilogram želeli določiti kot maso kubičnega decimetra vode, vendar je takšna količina vode nestabilna, s tem pa neuporabna sama po sebi. Leta 1889 je prva mednarodna Generalna konferenca za uteži in mere v Parizu uzakonila mednarodni prototipni kilogram (IPK oz. prakilogram) in določila, da je kilogram enota mase, enaka masi prakilograma. Masa tega ustreza masi kubičnega decimetra (litra) vode pri 4 °C. IPK skupaj z njegovimi sestrskimi replikami hranijo v trezorju Mednarodnega urada za uteži in mere. Uradne replike, ki jih hranijo posamezne države, služijo kot nacionalni standardi, približno vsakih 40 let jih primerjajo z IPK, da se zagotovi sledljivost lokalnih merjenj.
Generalna konferenca za uteži in mere je leta 2011 sprejela načelno soglasje, da se kilogram redefinira na osnovi Planckove konstante, kar bi odpravilo pomanjkljivosti sedanje definicije, vendar uradna odločitev o tem še ni sprejeta.. Preberite več ...
Timur Lenk (1336–1405) je bil turško-mongolski osvajalec in ustanovitelj Timuridskega cesarstva v Perziji in Srednji Aziji, prvi vladar iz Timuridske dinastije. Rojen je bil v nomadski Barlaški konfederaciji v Transoksaniji in leta 1370 zavladal zahodnemu Čagatajskemu kanatu. Iz kanata se je odpravljal na vojne pohode proti zahodu, jugu, Srednji Aziji, Kavkazu in južni Rusiji. Po porazu mamelukov iz Egipta in Sirije, Osmanskega cesarstva ter propadajočega Delhijskega sultanata je postal najmočnejši vladar muslimanskega sveta.
Timur velja za zadnjega velikega nomadskega osvajalca evrazijskih step, njegovo cesarstvo pa za osnovo za vzpon bolj strukturiranih in trajnih cesarstev v 16. in 17. stoletju: Osmanskega, Safavidskega in Mogulskega. Za legitimiranje svojih osvajanj se je skliceval na islamske simbole in jezik. Samega sebe je imenoval »Meč islama« in podpiral šolske ter verske ustanove. V islam je spreobrnil skoraj vse bordžiginske voditelje. Čeprav ni bil Džingisid, je poskušal zgraditi dvojno legitimnost kot zaščitnik in restavrator Mongolskega cesarstva. Timurjeve vojske so bile multietnične in so sejale strah po vsej Aziji, Afriki in Evropi. Znanstveniki ocenjujejo, da so njegove vojaške operacije povzročile smrt 17 milijonov ljudi, kar je znašalo približno 5 % takratnega svetovnega prebivalstva. Preberite več ...
Timur Lenk (1336–1405) je bil turško-mongolski osvajalec in ustanovitelj Timuridskega cesarstva v Perziji in Srednji Aziji, prvi vladar iz Timuridske dinastije. Rojen je bil v nomadski Barlaški konfederaciji v Transoksaniji in leta 1370 zavladal zahodnemu Čagatajskemu kanatu. Iz kanata se je odpravljal na vojne pohode proti zahodu, jugu, Srednji Aziji, Kavkazu in južni Rusiji. Po porazu mamelukov iz Egipta in Sirije, Osmanskega cesarstva ter propadajočega Delhijskega sultanata je postal najmočnejši vladar muslimanskega sveta.
Timur velja za zadnjega velikega nomadskega osvajalca evrazijskih step, njegovo cesarstvo pa za osnovo za vzpon bolj strukturiranih in trajnih cesarstev v 16. in 17. stoletju: Osmanskega, Safavidskega in Mogulskega. Za legitimiranje svojih osvajanj se je skliceval na islamske simbole in jezik. Samega sebe je imenoval »Meč islama« in podpiral šolske ter verske ustanove. V islam je spreobrnil skoraj vse bordžiginske voditelje. Čeprav ni bil Džingisid, je poskušal zgraditi dvojno legitimnost kot zaščitnik in restavrator Mongolskega cesarstva. Timurjeve vojske so bile multietnične in so sejale strah po vsej Aziji, Afriki in Evropi. Znanstveniki ocenjujejo, da so njegove vojaške operacije povzročile smrt 17 milijonov ljudi, kar je znašalo približno 5 % takratnega svetovnega prebivalstva. Preberite več ...
Electric Light Orchestra je angleška rock skupina, ki so jo leta 1970 v Birminghamu ustanovili multiinstrumentalista Jeff Lynne in Roy Wood ter bobnar Bev Bevan. Glasba skupine je nekakšna zmes beatlovskega popa, klasičnih aranžmajev in futuristične ikonografije. Po Woodovem odhodu leta 1972 je vodja skupine postal Lynne, ki je aranžiral in produciral vse albume, poleg tega pa je napisal tudi praktično vse skladbe skupine.
Skupina je bila ustanovljena, da bi uresničila Lynnovo in Woodovo željo po ustvarjanju modernih rock in pop skladb s prizvoki klasike, izhajajoč iz Woodove prejšnje skupine The Move, kjer sta igrala tudi Lynne in Bevan. ELO so bili najbolj aktivni v 1970. in 1980. letih, v katerih so posneli 11 studijskih albumov, med njimi tudi dva konceptualna albuma, Eldorado (1974) in Time (1981). Lynne, Bevan in klaviaturist Richard Tandy so bili v tem obdobju edini stalni člani skupine. Leta 1986 je Lynne izgubil interes in skupina je prenehala delovati. Bevan je takrat ustanovil lastno skupino ELO Part II, ki je kasneje postala The Orchestra. Z izjemo kratke obuditve leta 2000 so ELO naslednja tri desetletja ostali neaktivni, leta 2014 pa sta Lynne in Tandy obudila skupino kot Jeff Lynne's ELO, ki nadaljuje s koncertiranjem in snemanji.
V 13-letnem obdobju aktivnega snemanja in koncertiranja je skupina prodala več kot 50 milijonov plošč in zbrala 19 nagrad CRIA, 21 nagrad RIAA ter 38 nagrad BPI. Kljub uspehu prvih singlov v Združenem kraljestvu, je bila skupina sprva uspešnejša v ZDA, kjer je bila znana kot »the English guys with the big fiddles« (angleški fantje z velikimi violinami). Med letoma 1972 in 1986 so ELO izdali dvajset Top 20 singlov na Britanski lestvici singlov in petnajst Top 20 singlov na ameriški lestvici Billboard Hot 100. Aprila 2017 je bila skupina uvrščena v Hram slavnih rock and rolla. Preberite več ...
Electric Light Orchestra je angleška rock skupina, ki so jo leta 1970 v Birminghamu ustanovili multiinstrumentalista Jeff Lynne in Roy Wood ter bobnar Bev Bevan. Glasba skupine je nekakšna zmes beatlovskega popa, klasičnih aranžmajev in futuristične ikonografije. Po Woodovem odhodu leta 1972 je vodja skupine postal Lynne, ki je aranžiral in produciral vse albume, poleg tega pa je napisal tudi praktično vse skladbe skupine.
Skupina je bila ustanovljena, da bi uresničila Lynnovo in Woodovo željo po ustvarjanju modernih rock in pop skladb s prizvoki klasike, izhajajoč iz Woodove prejšnje skupine The Move, kjer sta igrala tudi Lynne in Bevan. ELO so bili najbolj aktivni v 1970. in 1980. letih, v katerih so posneli 11 studijskih albumov, med njimi tudi dva konceptualna albuma, Eldorado (1974) in Time (1981). Lynne, Bevan in klaviaturist Richard Tandy so bili v tem obdobju edini stalni člani skupine. Leta 1986 je Lynne izgubil interes in skupina je prenehala delovati. Bevan je takrat ustanovil lastno skupino ELO Part II, ki je kasneje postala The Orchestra. Z izjemo kratke obuditve leta 2000 so ELO naslednja tri desetletja ostali neaktivni, leta 2014 pa sta Lynne in Tandy obudila skupino kot Jeff Lynne's ELO, ki nadaljuje s koncertiranjem in snemanji.
V 13-letnem obdobju aktivnega snemanja in koncertiranja je skupina prodala več kot 50 milijonov plošč in zbrala 19 nagrad CRIA, 21 nagrad RIAA ter 38 nagrad BPI. Kljub uspehu prvih singlov v Združenem kraljestvu, je bila skupina sprva uspešnejša v ZDA, kjer je bila znana kot »the English guys with the big fiddles« (angleški fantje z velikimi violinami). Med letoma 1972 in 1986 so ELO izdali dvajset Top 20 singlov na Britanski lestvici singlov in petnajst Top 20 singlov na ameriški lestvici Billboard Hot 100. Aprila 2017 je bila skupina uvrščena v Hram slavnih rock and rolla. Preberite več ...
Parni stroj je motor z zunanjim zgorevanjem, ki toplotno energijo vodne pare pretvarja v mehansko delo. V parnih strojih je delovna tekočina (voda oziroma para) ločena od produktov zgorevanja. Idealen termodinamski proces, ki se uporablja za analizo delovanja parnega stroja, je Clausius-Rankinov cikel. V tem ciklu se voda s segrevanjem v parnem kotlu pretvori v paro, katere tlak je višji od zračnega tlaka. Para nato v valju potisne bat in s tem opravi mehansko delo. Para z znižanim tlakom se nato izpusti v ozračje ali kondenzira in črpa nazaj v parni kotel.
Raba vodne pare za proizvodnjo mehanskega gibanja je stara več kot 2000 let. Prva naprave niso bile kdo ve kako uporabne. Prvi patent za parni stroj je dobil španski izumitelj Jerónimo de Ayanz leta 1606. Leta 1781 je James Watt patentiral parni stroj z zunanjim kondenzatorjem, ki je proizvajal stalno krožno gibanje. Stacionarni parni stroji so bili ključna gonilna sila industrijske revolucije. Newcomenovi in Wattovi atmosferski stroji so bili veliki v primerjavi z močjo, ki so jo proizvedli, kasnejši visokotlačni parni stroji pa so postali dovolj lahki, da so se lahko vgrajevali primer na traktorje in železniške lokomotive.
Parni stroji z dvojnim delovanjem so ostali prevladujoč vir moči do začetka 20. stoletja, ko so se dovolj razvili elektromotorji in motorji z notranjim zgorevanjem. Slednji so postopoma povsem nadomestili batne parne stroje. Če upoštevamo, da večino električne energije na svetu proizvedejo parne turbine, »parna doba« še vedno traja in v mnogo večjem obsegu kot na začetku 20. stoletja. Preberite več ...
Parni stroj je motor z zunanjim zgorevanjem, ki toplotno energijo vodne pare pretvarja v mehansko delo. V parnih strojih je delovna tekočina (voda oziroma para) ločena od produktov zgorevanja. Idealen termodinamski proces, ki se uporablja za analizo delovanja parnega stroja, je Clausius-Rankinov cikel. V tem ciklu se voda s segrevanjem v parnem kotlu pretvori v paro, katere tlak je višji od zračnega tlaka. Para nato v valju potisne bat in s tem opravi mehansko delo. Para z znižanim tlakom se nato izpusti v ozračje ali kondenzira in črpa nazaj v parni kotel.
Raba vodne pare za proizvodnjo mehanskega gibanja je stara več kot 2000 let. Prva naprave niso bile kdo ve kako uporabne. Prvi patent za parni stroj je dobil španski izumitelj Jerónimo de Ayanz leta 1606. Leta 1781 je James Watt patentiral parni stroj z zunanjim kondenzatorjem, ki je proizvajal stalno krožno gibanje. Stacionarni parni stroji so bili ključna gonilna sila industrijske revolucije. Newcomenovi in Wattovi atmosferski stroji so bili veliki v primerjavi z močjo, ki so jo proizvedli, kasnejši visokotlačni parni stroji pa so postali dovolj lahki, da so se lahko vgrajevali primer na traktorje in železniške lokomotive.
Parni stroji z dvojnim delovanjem so ostali prevladujoč vir moči do začetka 20. stoletja, ko so se dovolj razvili elektromotorji in motorji z notranjim zgorevanjem. Slednji so postopoma povsem nadomestili batne parne stroje. Če upoštevamo, da večino električne energije na svetu proizvedejo parne turbine, »parna doba« še vedno traja in v mnogo večjem obsegu kot na začetku 20. stoletja. Preberite več ...
Parni stroj je motor z zunanjim zgorevanjem, ki toplotno energijo vodne pare pretvarja v mehansko delo. V parnih strojih je delovna tekočina (voda oziroma para) ločena od produktov zgorevanja. Idealen termodinamski proces, ki se uporablja za analizo delovanja parnega stroja, je Clausius-Rankinov cikel. V tem ciklu se voda s segrevanjem v parnem kotlu pretvori v paro, katere tlak je višji od zračnega tlaka. Para nato v valju potisne bat in s tem opravi mehansko delo. Para z znižanim tlakom se nato izpusti v ozračje ali kondenzira in črpa nazaj v parni kotel.
Raba vodne pare za proizvodnjo mehanskega gibanja je stara več kot 2000 let. Prva naprave niso bile kdo ve kako uporabne. Prvi patent za parni stroj je dobil španski izumitelj Jerónimo de Ayanz leta 1606. Leta 1781 je James Watt patentiral parni stroj z zunanjim kondenzatorjem, ki je proizvajal stalno krožno gibanje. Stacionarni parni stroji so bili ključna gonilna sila industrijske revolucije. Newcomenovi in Wattovi atmosferski stroji so bili veliki v primerjavi z močjo, ki so jo proizvedli, kasnejši visokotlačni parni stroji pa so postali dovolj lahki, da so se lahko vgrajevali primer na traktorje in železniške lokomotive.
Parni stroji z dvojnim delovanjem so ostali prevladujoč vir moči do začetka 20. stoletja, ko so se dovolj razvili elektromotorji in motorji z notranjim zgorevanjem. Slednji so postopoma povsem nadomestili batne parne stroje. Če upoštevamo, da večino električne energije na svetu proizvedejo parne turbine, »parna doba« še vedno traja in v mnogo večjem obsegu kot na začetku 20. stoletja. Preberite več ...
Mura je reka v Srednji Evropi, levi pritok Drave. Izvira v Radstattskih Turah, najzahodnejšem delu Nizkih Tur, v visokogorski dolini Murwinkel v avstrijski zvezni deželi Salzburg. Najprej teče po ledeniško preoblikovani dolini Lungau večinoma proti vzhodu mimo mesteca Tamsweg. Nekoliko niže vstopi v zvezno deželo Štajersko in nadaljuje pot proti vzhodu skozi Murau, Judenburg, Knittelfeld in Leoben do mesteca Bruck an der Mur, kjer dobi z leve pritok Murico. Tu zavije ostro proti jugu, se v ozki soteski prebije skozi pas Južnih apneniških Alp ter pri Gradcu (nem. Graz) vstopi v širno Graško kotlino. Po njej teče proti jugu mimo Lipnice (nem. Leibnitz) do avstrijsko-slovenske meje in nato po njej do Gornje Radgone. V smeri proti jugovzhodu prečka Slovenijo, pod Razkrižjem doseže slovensko-hrvaško mejo, nato teče še po hrvaško-madžarski meji, tik pred izlivom dobi z leve umetni kanal Principális in se pri Legradu izlije v Dravo.
Večji levi pritoki so Taurach, Liesing in Murica (Mürz) v Avstriji ter Ledava, desni pritoki so Kainach in Solba ( Sulm) v Avstriji ter Ščavnica v Sloveniji. Preberite več ...
Mura je reka v Srednji Evropi, levi pritok Drave. Izvira v Radstattskih Turah, najzahodnejšem delu Nizkih Tur, v visokogorski dolini Murwinkel v avstrijski zvezni deželi Salzburg. Najprej teče po ledeniško preoblikovani dolini Lungau večinoma proti vzhodu mimo mesteca Tamsweg. Nekoliko niže vstopi v zvezno deželo Štajersko in nadaljuje pot proti vzhodu skozi Murau, Judenburg, Knittelfeld in Leoben do mesteca Bruck an der Mur, kjer dobi z leve pritok Murico. Tu zavije ostro proti jugu, se v ozki soteski prebije skozi pas Južnih apneniških Alp ter pri Gradcu (nem. Graz) vstopi v širno Graško kotlino. Po njej teče proti jugu mimo Lipnice (nem. Leibnitz) do avstrijsko-slovenske meje in nato po njej do Gornje Radgone. V smeri proti jugovzhodu prečka Slovenijo, pod Razkrižjem doseže slovensko-hrvaško mejo, nato teče še po hrvaško-madžarski meji, tik pred izlivom dobi z leve umetni kanal Principális in se pri Legradu izlije v Dravo.
Večji levi pritoki so Taurach, Liesing in Murica (Mürz) v Avstriji ter Ledava, desni pritoki so Kainach in Solba ( Sulm) v Avstriji ter Ščavnica v Sloveniji. Preberite več ...
Mura je reka v Srednji Evropi, levi pritok Drave. Izvira v Radstattskih Turah, najzahodnejšem delu Nizkih Tur, v visokogorski dolini Murwinkel v avstrijski zvezni deželi Salzburg. Najprej teče po ledeniško preoblikovani dolini Lungau večinoma proti vzhodu mimo mesteca Tamsweg. Nekoliko niže vstopi v zvezno deželo Štajersko in nadaljuje pot proti vzhodu skozi Murau, Judenburg, Knittelfeld in Leoben do mesteca Bruck an der Mur, kjer dobi z leve pritok Murico. Tu zavije ostro proti jugu, se v ozki soteski prebije skozi pas Južnih apneniških Alp ter pri Gradcu (nem. Graz) vstopi v širno Graško kotlino. Po njej teče proti jugu mimo Lipnice (nem. Leibnitz) do avstrijsko-slovenske meje in nato po njej do Gornje Radgone. V smeri proti jugovzhodu prečka Slovenijo, pod Razkrižjem doseže slovensko-hrvaško mejo, nato teče še po hrvaško-madžarski meji, tik pred izlivom dobi z leve umetni kanal Principális in se pri Legradu izlije v Dravo.
Večji levi pritoki so Taurach, Liesing in Murica (Mürz) v Avstriji ter Ledava, desni pritoki so Kainach in Solba ( Sulm) v Avstriji ter Ščavnica v Sloveniji. Preberite več ...
Mura je reka v Srednji Evropi, levi pritok Drave. Izvira v Radstattskih Turah, najzahodnejšem delu Nizkih Tur, v visokogorski dolini Murwinkel v avstrijski zvezni deželi Salzburg. Najprej teče po ledeniško preoblikovani dolini Lungau večinoma proti vzhodu mimo mesteca Tamsweg. Nekoliko niže vstopi v zvezno deželo Štajersko in nadaljuje pot proti vzhodu skozi Murau, Judenburg, Knittelfeld in Leoben do mesteca Bruck an der Mur, kjer dobi z leve pritok Murico. Tu zavije ostro proti jugu, se v ozki soteski prebije skozi pas Južnih apneniških Alp ter pri Gradcu (nem. Graz) vstopi v širno Graško kotlino. Po njej teče proti jugu mimo Lipnice (nem. Leibnitz) do avstrijsko-slovenske meje in nato po njej do Gornje Radgone. V smeri proti jugovzhodu prečka Slovenijo, pod Razkrižjem doseže slovensko-hrvaško mejo, nato teče še po hrvaško-madžarski meji, tik pred izlivom dobi z leve umetni kanal Principális in se pri Legradu izlije v Dravo.
Večji levi pritoki so Taurach, Liesing in Murica (Mürz) v Avstriji ter Ledava, desni pritoki so Kainach in Solba ( Sulm) v Avstriji ter Ščavnica v Sloveniji. Preberite več ...
Likija je bila geopolitična pokrajina v Anatoliji v sedanjih turških provincah Antalya in Muğla na obali Sredozemskega morja in Burdur v celinskem delu Anatolije. Iz staroegipčanskih in hetitskih zapisov iz pozne bronaste dobe je razvidno, da je bila naseljena s prebivalci, ki so govorili indoevropski jezik iz anatolske skupine jezikov. Prvi pisni dokumenti v likijščini, ki je kasnejša oblika luvijskega jezika, so zapisi na kamnih iz obdobja prisilne vključitve Likije v Ahemenidsko cesarstvo v železni dobi. V tem času je bilo število luvijskih govorcev zdesetkano in v Lidijo so se začeli priseljevati perzijsko govoreči priseljenci.
V perzijskih vojnah se je Likija vojskovala na perzijski strani, ko so Grki porazili Ahemenide, pa je bila nekaj časa svobodna. Po kratkem članstvu v Atenski zvezi se je sporazumno odcepila in postala neodvisna, nato je ponovno prišla pod perzijsko nadoblast, se ponovno uprla, doživela okupacijo karijskega kralja Mavzola, ponovno prišla pod Perzijce in po njihovem porazu v vojni z Aleksandrom Velikim prišla pod makedonsko oblast. Zaradi dotoka grških govorcev in velikega zmanjšanja števila likijskih, je bila pod Makedonci popolnoma helenizirana. Likijski jezik je izginil tako z napisov kot s kovancev.
Likija od poraza s Karijci kljub delno svobodnem statusu rimskega protektorata ni bila suverena država. Rimski cesar Klavdij je Lidijsko zvezo leta 43 pr. n. št. razpustil in Likijo kot provinco vključil v svoje cesarstvo. Kasneje je postala eparhija Vzhodnega oziroma Bizantinskega cesarstva. Grški jezik je kljub turškim vplivom ostal v Likiji pogovorni jezik vse do zgodnjega 2. tisočletja. Po propadu Bizantinskega cesarstva v 15. stoletju je Likija prišla pod osmansko oblast, kateri je po propadu cesarstva sledila Turška republika. Po pogajanjih o razmejitvi in izmenjavi prebivalcev med Grčijo in Turčijo leta 1923 so se Grki odselili. Preberite več ...
Likija je bila geopolitična pokrajina v Anatoliji v sedanjih turških provincah Antalya in Muğla na obali Sredozemskega morja in Burdur v celinskem delu Anatolije. Iz staroegipčanskih in hetitskih zapisov iz pozne bronaste dobe je razvidno, da je bila naseljena s prebivalci, ki so govorili indoevropski jezik iz anatolske skupine jezikov. Prvi pisni dokumenti v likijščini, ki je kasnejša oblika luvijskega jezika, so zapisi na kamnih iz obdobja prisilne vključitve Likije v Ahemenidsko cesarstvo v železni dobi. V tem času je bilo število luvijskih govorcev zdesetkano in v Lidijo so se začeli priseljevati perzijsko govoreči priseljenci.
V perzijskih vojnah se je Likija vojskovala na perzijski strani, ko so Grki porazili Ahemenide, pa je bila nekaj časa svobodna. Po kratkem članstvu v Atenski zvezi se je sporazumno odcepila in postala neodvisna, nato je ponovno prišla pod perzijsko nadoblast, se ponovno uprla, doživela okupacijo karijskega kralja Mavzola, ponovno prišla pod Perzijce in po njihovem porazu v vojni z Aleksandrom Velikim prišla pod makedonsko oblast. Zaradi dotoka grških govorcev in velikega zmanjšanja števila likijskih, je bila pod Makedonci popolnoma helenizirana. Likijski jezik je izginil tako z napisov kot s kovancev.
Likija od poraza s Karijci kljub delno svobodnem statusu rimskega protektorata ni bila suverena država. Rimski cesar Klavdij je Lidijsko zvezo leta 43 pr. n. št. razpustil in Likijo kot provinco vključil v svoje cesarstvo. Kasneje je postala eparhija Vzhodnega oziroma Bizantinskega cesarstva. Grški jezik je kljub turškim vplivom ostal v Likiji pogovorni jezik vse do zgodnjega 2. tisočletja. Po propadu Bizantinskega cesarstva v 15. stoletju je Likija prišla pod osmansko oblast, kateri je po propadu cesarstva sledila Turška republika. Po pogajanjih o razmejitvi in izmenjavi prebivalcev med Grčijo in Turčijo leta 1923 so se Grki odselili. Preberite več ...
Likija je bila geopolitična pokrajina v Anatoliji v sedanjih turških provincah Antalya in Muğla na obali Sredozemskega morja in Burdur v celinskem delu Anatolije. Iz staroegipčanskih in hetitskih zapisov iz pozne bronaste dobe je razvidno, da je bila naseljena s prebivalci, ki so govorili indoevropski jezik iz anatolske skupine jezikov. Prvi pisni dokumenti v likijščini, ki je kasnejša oblika luvijskega jezika, so zapisi na kamnih iz obdobja prisilne vključitve Likije v Ahemenidsko cesarstvo v železni dobi. V tem času je bilo število luvijskih govorcev zdesetkano in v Lidijo so se začeli priseljevati perzijsko govoreči priseljenci.
V perzijskih vojnah se je Likija vojskovala na perzijski strani, ko so Grki porazili Ahemenide, pa je bila nekaj časa svobodna. Po kratkem članstvu v Atenski zvezi se je sporazumno odcepila in postala neodvisna, nato je ponovno prišla pod perzijsko nadoblast, se ponovno uprla, doživela okupacijo karijskega kralja Mavzola, ponovno prišla pod Perzijce in po njihovem porazu v vojni z Aleksandrom Velikim prišla pod makedonsko oblast. Zaradi dotoka grških govorcev in velikega zmanjšanja števila likijskih, je bila pod Makedonci popolnoma helenizirana. Likijski jezik je izginil tako z napisov kot s kovancev.
Likija od poraza s Karijci kljub delno svobodnem statusu rimskega protektorata ni bila suverena država. Rimski cesar Klavdij je Lidijsko zvezo leta 43 pr. n. št. razpustil in Likijo kot provinco vključil v svoje cesarstvo. Kasneje je postala eparhija Vzhodnega oziroma Bizantinskega cesarstva. Grški jezik je kljub turškim vplivom ostal v Likiji pogovorni jezik vse do zgodnjega 2. tisočletja. Po propadu Bizantinskega cesarstva v 15. stoletju je Likija prišla pod osmansko oblast, kateri je po propadu cesarstva sledila Turška republika. Po pogajanjih o razmejitvi in izmenjavi prebivalcev med Grčijo in Turčijo leta 1923 so se Grki odselili. Preberite več ...
Likija je bila geopolitična pokrajina v Anatoliji v sedanjih turških provincah Antalya in Muğla na obali Sredozemskega morja in Burdur v celinskem delu Anatolije. Iz staroegipčanskih in hetitskih zapisov iz pozne bronaste dobe je razvidno, da je bila naseljena s prebivalci, ki so govorili indoevropski jezik iz anatolske skupine jezikov. Prvi pisni dokumenti v likijščini, ki je kasnejša oblika luvijskega jezika, so zapisi na kamnih iz obdobja prisilne vključitve Likije v Ahemenidsko cesarstvo v železni dobi. V tem času je bilo število luvijskih govorcev zdesetkano in v Lidijo so se začeli priseljevati perzijsko govoreči priseljenci.
V perzijskih vojnah se je Likija vojskovala na perzijski strani, ko so Grki porazili Ahemenide, pa je bila nekaj časa svobodna. Po kratkem članstvu v Atenski zvezi se je sporazumno odcepila in postala neodvisna, nato je ponovno prišla pod perzijsko nadoblast, se ponovno uprla, doživela okupacijo karijskega kralja Mavzola, ponovno prišla pod Perzijce in po njihovem porazu v vojni z Aleksandrom Velikim prišla pod makedonsko oblast. Zaradi dotoka grških govorcev in velikega zmanjšanja števila likijskih, je bila pod Makedonci popolnoma helenizirana. Likijski jezik je izginil tako z napisov kot s kovancev.
Likija od poraza s Karijci kljub delno svobodnem statusu rimskega protektorata ni bila suverena država. Rimski cesar Klavdij je Lidijsko zvezo leta 43 pr. n. št. razpustil in Likijo kot provinco vključil v svoje cesarstvo. Kasneje je postala eparhija Vzhodnega oziroma Bizantinskega cesarstva. Grški jezik je kljub turškim vplivom ostal v Likiji pogovorni jezik vse do zgodnjega 2. tisočletja. Po propadu Bizantinskega cesarstva v 15. stoletju je Likija prišla pod osmansko oblast, kateri je po propadu cesarstva sledila Turška republika. Po pogajanjih o razmejitvi in izmenjavi prebivalcev med Grčijo in Turčijo leta 1923 so se Grki odselili. Preberite več ...
Likija je bila geopolitična pokrajina v Anatoliji v sedanjih turških provincah Antalya in Muğla na obali Sredozemskega morja in Burdur v celinskem delu Anatolije. Iz staroegipčanskih in hetitskih zapisov iz pozne bronaste dobe je razvidno, da je bila naseljena s prebivalci, ki so govorili indoevropski jezik iz anatolske skupine jezikov. Prvi pisni dokumenti v likijščini, ki je kasnejša oblika luvijskega jezika, so zapisi na kamnih iz obdobja prisilne vključitve Likije v Ahemenidsko cesarstvo v železni dobi. V tem času je bilo število luvijskih govorcev zdesetkano in v Lidijo so se začeli priseljevati perzijsko govoreči priseljenci.
V perzijskih vojnah se je Likija vojskovala na perzijski strani, ko so Grki porazili Ahemenide, pa je bila nekaj časa svobodna. Po kratkem članstvu v Atenski zvezi se je sporazumno odcepila in postala neodvisna, nato je ponovno prišla pod perzijsko nadoblast, se ponovno uprla, doživela okupacijo karijskega kralja Mavzola, ponovno prišla pod Perzijce in po njihovem porazu v vojni z Aleksandrom Velikim prišla pod makedonsko oblast. Zaradi dotoka grških govorcev in velikega zmanjšanja števila likijskih, je bila pod Makedonci popolnoma helenizirana. Likijski jezik je izginil tako z napisov kot s kovancev.
Likija od poraza s Karijci kljub delno svobodnem statusu rimskega protektorata ni bila suverena država. Rimski cesar Klavdij je Lidijsko zvezo leta 43 pr. n. št. razpustil in Likijo kot provinco vključil v svoje cesarstvo. Kasneje je postala eparhija Vzhodnega oziroma Bizantinskega cesarstva. Grški jezik je kljub turškim vplivom ostal v Likiji pogovorni jezik vse do zgodnjega 2. tisočletja. Po propadu Bizantinskega cesarstva v 15. stoletju je Likija prišla pod osmansko oblast, kateri je po propadu cesarstva sledila Turška republika. Po pogajanjih o razmejitvi in izmenjavi prebivalcev med Grčijo in Turčijo leta 1923 so se Grki odselili. Preberite več ...
Republika Namibija je južnoafriška država, ki leži ob obali Atlantskega oceana. Na severu meji na Angolo in Zambijo, na vzhodu na Bocvano in na jugu na Republiko Južno Afriko. Neodvisna je postala leta 1990, glavno mesto je Windhoek (nemško Windhuk). Namibija ima 2,1 milijona prebivalcev in je zaradi velike puščave Namib ena najredkeje poseljenih držav na svetu.
Sušna ozemlja današnje Namibije so že zelo zgodaj naselila ljudstva Sani, Damari in Nami, od približno 14. stoletja pa so se s severa priseljevali Bantujci. Večina ozemlja je leta 1884 postala protektorat Nemškega cesarstva in ostala nemška kolonija do konca prve svetovne vojne oziroma leta 1920, ko ga je Društvo narodov dodelilo Združenemu kraljestvu oz. Južnoafriški uniji, ki je uvedla svoje zakone in leta 1948 politiko apartheida. Zaliv kitov in Pingvinski otoki so bili priključeni Kapski koloniji pod britansko krono leta 1878 in vključeni v Južnoafriško unijo ob njeni ustanovitvi leta 1910. V drugi polovici 20. stoletja so zaradi vrste vstaj in zahtev po političnem predstavništvu Združeni narodi prevzeli neposredno skrbništvo nad ozemljem. Leta 1973 je bila kot uradna predstavnica namibijskih ljudi priznana Organizacija ljudstev jugozahodne Afrike, a je Namibija ostala pod južnoafriško upravo. Po obdobju notranjega nasilja je Južna Afrika leta 1985 v Namibiji uvedla začasno upravo. Namibija je postala neodvisna leta 1990, razen Zaliva kitov in Pingvinskih otokov, ki so ostali pod južnoafriškim nadzorom do leta 1994.
Namibija ima večstrankarsko parlamentarno demokracijo. Poljedelstvo, ekstenzivna živinoreja, turizem in rudarska industrija s pridobivanjem draguljarskih diamantov, urana, zlata, srebra ter drugih kovin so osnova namibijskega gospodarstva. Zdaj je politično, gospodarsko in socialno trdna država, članica Združenih narodov (ZN), Južnoafriške razvojne skupnosti (SADC), Afriške unije (AU) ter Skupnosti narodov. Preberite več ...
Republika Namibija je južnoafriška država, ki leži ob obali Atlantskega oceana. Na severu meji na Angolo in Zambijo, na vzhodu na Bocvano in na jugu na Republiko Južno Afriko. Neodvisna je postala leta 1990, glavno mesto je Windhoek (nemško Windhuk). Namibija ima 2,1 milijona prebivalcev in je zaradi velike puščave Namib ena najredkeje poseljenih držav na svetu.
Sušna ozemlja današnje Namibije so že zelo zgodaj naselila ljudstva Sani, Damari in Nami, od približno 14. stoletja pa so se s severa priseljevali Bantujci. Večina ozemlja je leta 1884 postala protektorat Nemškega cesarstva in ostala nemška kolonija do konca prve svetovne vojne oziroma leta 1920, ko ga je Društvo narodov dodelilo Združenemu kraljestvu oz. Južnoafriški uniji, ki je uvedla svoje zakone in leta 1948 politiko apartheida. Zaliv kitov in Pingvinski otoki so bili priključeni Kapski koloniji pod britansko krono leta 1878 in vključeni v Južnoafriško unijo ob njeni ustanovitvi leta 1910. V drugi polovici 20. stoletja so zaradi vrste vstaj in zahtev po političnem predstavništvu Združeni narodi prevzeli neposredno skrbništvo nad ozemljem. Leta 1973 je bila kot uradna predstavnica namibijskih ljudi priznana Organizacija ljudstev jugozahodne Afrike, a je Namibija ostala pod južnoafriško upravo. Po obdobju notranjega nasilja je Južna Afrika leta 1985 v Namibiji uvedla začasno upravo. Namibija je postala neodvisna leta 1990, razen Zaliva kitov in Pingvinskih otokov, ki so ostali pod južnoafriškim nadzorom do leta 1994.
Namibija ima večstrankarsko parlamentarno demokracijo. Poljedelstvo, ekstenzivna živinoreja, turizem in rudarska industrija s pridobivanjem draguljarskih diamantov, urana, zlata, srebra ter drugih kovin so osnova namibijskega gospodarstva. Zdaj je politično, gospodarsko in socialno trdna država, članica Združenih narodov (ZN), Južnoafriške razvojne skupnosti (SADC), Afriške unije (AU) ter Skupnosti narodov. Preberite več ...
Republika Namibija je južnoafriška država, ki leži ob obali Atlantskega oceana. Na severu meji na Angolo in Zambijo, na vzhodu na Bocvano in na jugu na Republiko Južno Afriko. Neodvisna je postala leta 1990, glavno mesto je Windhoek (nemško Windhuk). Namibija ima 2,1 milijona prebivalcev in je zaradi velike puščave Namib ena najredkeje poseljenih držav na svetu.
Sušna ozemlja današnje Namibije so že zelo zgodaj naselila ljudstva Sani, Damari in Nami, od približno 14. stoletja pa so se s severa priseljevali Bantujci. Večina ozemlja je leta 1884 postala protektorat Nemškega cesarstva in ostala nemška kolonija do konca prve svetovne vojne oziroma leta 1920, ko ga je Društvo narodov dodelilo Združenemu kraljestvu oz. Južnoafriški uniji, ki je uvedla svoje zakone in leta 1948 politiko apartheida. Zaliv kitov in Pingvinski otoki so bili priključeni Kapski koloniji pod britansko krono leta 1878 in vključeni v Južnoafriško unijo ob njeni ustanovitvi leta 1910. V drugi polovici 20. stoletja so zaradi vrste vstaj in zahtev po političnem predstavništvu Združeni narodi prevzeli neposredno skrbništvo nad ozemljem. Leta 1973 je bila kot uradna predstavnica namibijskih ljudi priznana Organizacija ljudstev jugozahodne Afrike, a je Namibija ostala pod južnoafriško upravo. Po obdobju notranjega nasilja je Južna Afrika leta 1985 v Namibiji uvedla začasno upravo. Namibija je postala neodvisna leta 1990, razen Zaliva kitov in Pingvinskih otokov, ki so ostali pod južnoafriškim nadzorom do leta 1994.
Namibija ima večstrankarsko parlamentarno demokracijo. Poljedelstvo, ekstenzivna živinoreja, turizem in rudarska industrija s pridobivanjem draguljarskih diamantov, urana, zlata, srebra ter drugih kovin so osnova namibijskega gospodarstva. Zdaj je politično, gospodarsko in socialno trdna država, članica Združenih narodov (ZN), Južnoafriške razvojne skupnosti (SADC), Afriške unije (AU) ter Skupnosti narodov. Preberite več ...
Republika Namibija je južnoafriška država, ki leži ob obali Atlantskega oceana. Na severu meji na Angolo in Zambijo, na vzhodu na Bocvano in na jugu na Republiko Južno Afriko. Neodvisna je postala leta 1990, glavno mesto je Windhoek (nemško Windhuk). Namibija ima 2,1 milijona prebivalcev in je zaradi velike puščave Namib ena najredkeje poseljenih držav na svetu.
Sušna ozemlja današnje Namibije so že zelo zgodaj naselila ljudstva Sani, Damari in Nami, od približno 14. stoletja pa so se s severa priseljevali Bantujci. Večina ozemlja je leta 1884 postala protektorat Nemškega cesarstva in ostala nemška kolonija do konca prve svetovne vojne oziroma leta 1920, ko ga je Društvo narodov dodelilo Združenemu kraljestvu oz. Južnoafriški uniji, ki je uvedla svoje zakone in leta 1948 politiko apartheida. Zaliv kitov in Pingvinski otoki so bili priključeni Kapski koloniji pod britansko krono leta 1878 in vključeni v Južnoafriško unijo ob njeni ustanovitvi leta 1910. V drugi polovici 20. stoletja so zaradi vrste vstaj in zahtev po političnem predstavništvu Združeni narodi prevzeli neposredno skrbništvo nad ozemljem. Leta 1973 je bila kot uradna predstavnica namibijskih ljudi priznana Organizacija ljudstev jugozahodne Afrike, a je Namibija ostala pod južnoafriško upravo. Po obdobju notranjega nasilja je Južna Afrika leta 1985 v Namibiji uvedla začasno upravo. Namibija je postala neodvisna leta 1990, razen Zaliva kitov in Pingvinskih otokov, ki so ostali pod južnoafriškim nadzorom do leta 1994.
Namibija ima večstrankarsko parlamentarno demokracijo. Poljedelstvo, ekstenzivna živinoreja, turizem in rudarska industrija s pridobivanjem draguljarskih diamantov, urana, zlata, srebra ter drugih kovin so osnova namibijskega gospodarstva. Zdaj je politično, gospodarsko in socialno trdna država, članica Združenih narodov (ZN), Južnoafriške razvojne skupnosti (SADC), Afriške unije (AU) ter Skupnosti narodov. Preberite več ...
Prihod (v izvirniku angleško Arrival) je ameriški znanstvenofantastični film režiserja Denisa Villeneuva, ki je izšel konec leta 2016 v distribuciji Paramount Pictures. Posnet je bil po kratki zgodbi »Story of Your Life« pisatelja Teda Chianga in spremlja jezikoslovko Louise Banks, ki jo ameriška vojska prosi za pomoč pri prevajanju sporočil iz ene od nezemeljskih vesoljskih ladij, ki so se nekega dne pojavile nad različnimi kraji po svetu. Ugotoviti mora, zakaj so obiskali Zemljo, preden napetosti prerastejo v oborožen spopad. V glavnih vlogah so zaigrali Amy Adams, Jeremy Renner in Forest Whitaker.
Film je doživel premiero na beneškem filmskem festivalu 1. septembra 2016, od 11. novembra tega leta pa je bil v rednem kino sporedu v Združenih državah Amerike. Občinstvo in kritiki so ga dobro sprejeli, posebej so izpostavili igro Amy Adams, režijo in inteligentno obravnavo prvega stika z nezemeljsko civilizacijo. Prinesel je približno 200 milijonov USD prihodkov od predvajanja v kinih, kasneje pa so ga številni kritiki razglasili za enega najboljših filmov leta. Na 89. podelitvi oskarjev je bil nominiran za osem nagrad, med njimi tudi za najboljši film, od katerih je prejel nagrado za najboljšo montažo zvoka. Amy Adams je bila nominirana tudi za zlati globus. Preberite več ...
Prihod (v izvirniku angleško Arrival) je ameriški znanstvenofantastični film režiserja Denisa Villeneuva, ki je izšel konec leta 2016 v distribuciji Paramount Pictures. Posnet je bil po kratki zgodbi »Story of Your Life« pisatelja Teda Chianga in spremlja jezikoslovko Louise Banks, ki jo ameriška vojska prosi za pomoč pri prevajanju sporočil iz ene od nezemeljskih vesoljskih ladij, ki so se nekega dne pojavile nad različnimi kraji po svetu. Ugotoviti mora, zakaj so obiskali Zemljo, preden napetosti prerastejo v oborožen spopad. V glavnih vlogah so zaigrali Amy Adams, Jeremy Renner in Forest Whitaker.
Film je doživel premiero na beneškem filmskem festivalu 1. septembra 2016, od 11. novembra tega leta pa je bil v rednem kino sporedu v Združenih državah Amerike. Občinstvo in kritiki so ga dobro sprejeli, posebej so izpostavili igro Amy Adams, režijo in inteligentno obravnavo prvega stika z nezemeljsko civilizacijo. Prinesel je približno 200 milijonov USD prihodkov od predvajanja v kinih, kasneje pa so ga številni kritiki razglasili za enega najboljših filmov leta. Na 89. podelitvi oskarjev je bil nominiran za osem nagrad, med njimi tudi za najboljši film, od katerih je prejel nagrado za najboljšo montažo zvoka. Amy Adams je bila nominirana tudi za zlati globus. Preberite več ...
Prihod (v izvirniku angleško Arrival) je ameriški znanstvenofantastični film režiserja Denisa Villeneuva, ki je izšel konec leta 2016 v distribuciji Paramount Pictures. Posnet je bil po kratki zgodbi »Story of Your Life« pisatelja Teda Chianga in spremlja jezikoslovko Louise Banks, ki jo ameriška vojska prosi za pomoč pri prevajanju sporočil iz ene od nezemeljskih vesoljskih ladij, ki so se nekega dne pojavile nad različnimi kraji po svetu. Ugotoviti mora, zakaj so obiskali Zemljo, preden napetosti prerastejo v oborožen spopad. V glavnih vlogah so zaigrali Amy Adams, Jeremy Renner in Forest Whitaker.
Film je doživel premiero na beneškem filmskem festivalu 1. septembra 2016, od 11. novembra tega leta pa je bil v rednem kino sporedu v Združenih državah Amerike. Občinstvo in kritiki so ga dobro sprejeli, posebej so izpostavili igro Amy Adams, režijo in inteligentno obravnavo prvega stika z nezemeljsko civilizacijo. Prinesel je približno 200 milijonov USD prihodkov od predvajanja v kinih, kasneje pa so ga številni kritiki razglasili za enega najboljših filmov leta. Na 89. podelitvi oskarjev je bil nominiran za osem nagrad, med njimi tudi za najboljši film, od katerih je prejel nagrado za najboljšo montažo zvoka. Amy Adams je bila nominirana tudi za zlati globus. Preberite več ...
Jetrnocelični rak je najpogostejši primarni rak, ki vznikne v jetrih. Pojavi se predvsem pri bolnikih s kronično jetrno boleznijo in cirozo. Širi se z okolnim vraščanjem, znotrajjetrno po portalnih venah in z oddaljenimi zasevki. Tipično je ugotovljen pozno, srednje preživetje po postavitvi diagnoze je 6–20 mesecev. Temelj zdravljenja je radikalna jetrna operacija, vendar večina bolnikov zanjo ni primerna zaradi obsega tumorja ali stopnje jetrne okvare.
Danes je v svetovnem merilu na tretjem mestu z rakom povezane umrljivosti, obolelih je več kot pol milijona ljudi. Njegova incidenca je najvišja v Aziji in Afriki, kjer je endemsko visoka prevalenca virusov hepatitisa B in hepatitisa C, ki povečujeta tveganje za pojav kronične jetrne bolezni in razvoj JR. Vendar pa se je klinična slika JR v zadnjih desetletjih močno izboljšala. V preteklosti je bil odkrit v napredovali fazi, zaradi bolečine v zgornjem desnem delu trebuha, izgube telesne mase in znakov izčrpane jetrne bolezni. Danes se stopnja prepoznave v zgodnejših fazah povečuje zaradi rutinskega presejanja bolnikov z znano cirozo, uporabe slikovne diagnostike in serumskih meritev alfa-fetoproteinov. Preberite več ...
Jetrnocelični rak je najpogostejši primarni rak, ki vznikne v jetrih. Pojavi se predvsem pri bolnikih s kronično jetrno boleznijo in cirozo. Širi se z okolnim vraščanjem, znotrajjetrno po portalnih venah in z oddaljenimi zasevki. Tipično je ugotovljen pozno, srednje preživetje po postavitvi diagnoze je 6–20 mesecev. Temelj zdravljenja je radikalna jetrna operacija, vendar večina bolnikov zanjo ni primerna zaradi obsega tumorja ali stopnje jetrne okvare.
Danes je v svetovnem merilu na tretjem mestu z rakom povezane umrljivosti, obolelih je več kot pol milijona ljudi. Njegova incidenca je najvišja v Aziji in Afriki, kjer je endemsko visoka prevalenca virusov hepatitisa B in hepatitisa C, ki povečujeta tveganje za pojav kronične jetrne bolezni in razvoj JR. Vendar pa se je klinična slika JR v zadnjih desetletjih močno izboljšala. V preteklosti je bil odkrit v napredovali fazi, zaradi bolečine v zgornjem desnem delu trebuha, izgube telesne mase in znakov izčrpane jetrne bolezni. Danes se stopnja prepoznave v zgodnejših fazah povečuje zaradi rutinskega presejanja bolnikov z znano cirozo, uporabe slikovne diagnostike in serumskih meritev alfa-fetoproteinov. Preberite več ...
Jetrnocelični rak je najpogostejši primarni rak, ki vznikne v jetrih. Pojavi se predvsem pri bolnikih s kronično jetrno boleznijo in cirozo. Širi se z okolnim vraščanjem, znotrajjetrno po portalnih venah in z oddaljenimi zasevki. Tipično je ugotovljen pozno, srednje preživetje po postavitvi diagnoze je 6–20 mesecev. Temelj zdravljenja je radikalna jetrna operacija, vendar večina bolnikov zanjo ni primerna zaradi obsega tumorja ali stopnje jetrne okvare.
Danes je v svetovnem merilu na tretjem mestu z rakom povezane umrljivosti, obolelih je več kot pol milijona ljudi. Njegova incidenca je najvišja v Aziji in Afriki, kjer je endemsko visoka prevalenca virusov hepatitisa B in hepatitisa C, ki povečujeta tveganje za pojav kronične jetrne bolezni in razvoj JR. Vendar pa se je klinična slika JR v zadnjih desetletjih močno izboljšala. V preteklosti je bil odkrit v napredovali fazi, zaradi bolečine v zgornjem desnem delu trebuha, izgube telesne mase in znakov izčrpane jetrne bolezni. Danes se stopnja prepoznave v zgodnejših fazah povečuje zaradi rutinskega presejanja bolnikov z znano cirozo, uporabe slikovne diagnostike in serumskih meritev alfa-fetoproteinov. Preberite več ...
Stari Egipt je bila civilizacija starodavne severovzhodne Afrike s središčem ob spodnjem toku reke Nil na ozemlju sedanjega Egipta. Bila je ena od šestih med seboj neodvisnih starih civilizacij. Sledila je prazgodovinskemu Egiptu in se začela razvijati okoli 3150 pr. n. št. s politično združitvijo Gornjega in Spodnjega Egipta pod kraljem Menesom, katerega se pogosto istoveti z Narmerjem. Zgodovina starega Egipta se je dogajala v nizu stabilnih kraljestev (Staro kraljestvo zgodnje bronaste dobe, Srednje kraljestvo srednje bronaste dobe in Novo kraljestvo pozne bronaste dobe) in nizu razmeroma nestabilnih vmesnih obdobij s skupaj 31 vladarskimi dinastijami.
Med najbolj znanimi dosežki starih Egipčanov je razvoj tehnik za gradnjo monumentalnih piramid, templjev in obeliskov. Staroegipčanska umetnost in arhitektura sta se na široko posnemali, artefakti te civilizacije pa raznesli po vsem svetu. Njene monumentalne ruševine so cela stoletja navdihovale domišljijo potnikov in piscev. Ponovno odkrito spoštovanje do starega in izkopavanja v zgodnjem modernem obdobju, ki so jih vodili predvsem Evropejci in Egipčani, so privedla do znanstvenega raziskovanja egipčanske civilizacije in večjega razumevanja njene kulturne dediščine. Preberite več ...
Stari Egipt je bila civilizacija starodavne severovzhodne Afrike s središčem ob spodnjem toku reke Nil na ozemlju sedanjega Egipta. Bila je ena od šestih med seboj neodvisnih starih civilizacij. Sledila je prazgodovinskemu Egiptu in se začela razvijati okoli 3150 pr. n. št. s politično združitvijo Gornjega in Spodnjega Egipta pod kraljem Menesom, katerega se pogosto istoveti z Narmerjem. Zgodovina starega Egipta se je dogajala v nizu stabilnih kraljestev (Staro kraljestvo zgodnje bronaste dobe, Srednje kraljestvo srednje bronaste dobe in Novo kraljestvo pozne bronaste dobe) in nizu razmeroma nestabilnih vmesnih obdobij s skupaj 31 vladarskimi dinastijami.
Med najbolj znanimi dosežki starih Egipčanov je razvoj tehnik za gradnjo monumentalnih piramid, templjev in obeliskov. Staroegipčanska umetnost in arhitektura sta se na široko posnemali, artefakti te civilizacije pa raznesli po vsem svetu. Njene monumentalne ruševine so cela stoletja navdihovale domišljijo potnikov in piscev. Ponovno odkrito spoštovanje do starega in izkopavanja v zgodnjem modernem obdobju, ki so jih vodili predvsem Evropejci in Egipčani, so privedla do znanstvenega raziskovanja egipčanske civilizacije in večjega razumevanja njene kulturne dediščine. Preberite več ...
Stari Egipt je bila civilizacija starodavne severovzhodne Afrike s središčem ob spodnjem toku reke Nil na ozemlju sedanjega Egipta. Bila je ena od šestih med seboj neodvisnih starih civilizacij. Sledila je prazgodovinskemu Egiptu in se začela razvijati okoli 3150 pr. n. št. s politično združitvijo Gornjega in Spodnjega Egipta pod kraljem Menesom, katerega se pogosto istoveti z Narmerjem. Zgodovina starega Egipta se je dogajala v nizu stabilnih kraljestev (Staro kraljestvo zgodnje bronaste dobe, Srednje kraljestvo srednje bronaste dobe in Novo kraljestvo pozne bronaste dobe) in nizu razmeroma nestabilnih vmesnih obdobij s skupaj 31 vladarskimi dinastijami.
Med najbolj znanimi dosežki starih Egipčanov je razvoj tehnik za gradnjo monumentalnih piramid, templjev in obeliskov. Staroegipčanska umetnost in arhitektura sta se na široko posnemali, artefakti te civilizacije pa raznesli po vsem svetu. Njene monumentalne ruševine so cela stoletja navdihovale domišljijo potnikov in piscev. Ponovno odkrito spoštovanje do starega in izkopavanja v zgodnjem modernem obdobju, ki so jih vodili predvsem Evropejci in Egipčani, so privedla do znanstvenega raziskovanja egipčanske civilizacije in večjega razumevanja njene kulturne dediščine. Preberite več ...