Pojdi na vsebino

Oborožene sile Ukrajine

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Oborožene sile Ukrajine
Збройні сили України

Emblem oboroženih sil Ukrajine
Ustanovitev 29. marec 1917 (1917-03-29)
Trenutna struktura 6. december 1991 (1991-12-06)[1]
Veje/rodovi sil

Teritorialna obramba[3]
Sile brezpilotnih sistemov[4]

Sedež Stavba ministrstva za obrambo, Prospekt Povitrjanih sil, Kijev
Vodstvo
Vrhovni poveljnik Predsednik Volodimir Zelenski
Minister za obrambo Rustem Umerov
Vrhovnik poveljnik Oleksandr Sirski
Pripadniki
Vojaška polnoletnost 18[5]
Nabor 12–18 mesecev (odvisno od roda)
Aktivni pripadniki 1.250.000+ (2024)[6]
Rezervni pripadniki 2.500.000 (2024)[7]
Vojaški izdatki
Proračun $66 milijard (2024)[8]
Delež BDP 18% (2024)[8]
Sorodni članki
Zgodovina *Rusko-ukrajinska vojna (2014–danes)


Zastava oboroženih sil Ukrajine

Oborožene sile Ukrajine (ukrajinsko Збройні сили України, latinizirano: Zbrojni syly Ukrajiny) skrajšano OSU ali ZSU (ЗСУ) so vojaške sile Ukrajine. Vse vojaške in varnostne sile, vključno z oboroženimi silami, so pod poveljstvom ukrajinskega predsednika in pod nadzorom stalne parlamentarne komisije Vrhovne rade. Zgodovina OSU sega v leto 1917, sodobne oborožene sile pa so bile oblikovane po razglasitvi ukrajinske neodvisnosti leta 1991.

Ukrajinske oborožene sile so sestavljene izk kopenske vojske, mornariške pehote, mornarice, zračnih sil, jurišno zračno-desantnih sil, sil za posebne operacije, teritorialne obrambe in sil za brezpilotne sisteme.[9][10] Mornarica vključuje lastno pomorsko letalstvo. Morska straža je služba obalne straže Ukrajine in je organizirana kot del mejne straže, ki ni podrejena mornarici. Sile zračne obrambe so bile lasten rod, odgovoren za protiletalsko bojevanje od leta 1991 do združitve z zračnimi silami leta 2004.

Po ruskem napadu leta 2014 je Ukrajina povečala število svojih oboroženih sil.[11] Kot odgovor na rusko vojaško agresijo leta 2014, je predsednik pooblastil guvernerje oblasti, da ustanovijo prostovoljne enote v okviru vladnih sil teritorialne obrambe. Te enote so na začetku prejele minimalna sredstva iz regionalnih proračunov in so bile večinoma odvisne od donacij. Novembra 2014 je bila večina bataljonov teritorialne obrambe vključena v kopensko vojsko. Nacionalna garda služi kot paravojaška rezerva oboroženih sil.

Vojaške enote drugih držav so redno sodelovale na večnacionalnih vojaških vajah v Ukrajini.[12] Veliko teh vaj je bilo izvedenih v okviru programa NATO Partnerstvo za mir. Vojaška oprema iz obdobja Sovjetske zveze se postopoma dopolnjuje s standardnim orožjem Nata.[13]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Oblikovanje nacionalnih oboroženih sil v sodobnem pomenu sega v začetek dvajsetega stoletja in sovpada z oblikovanjem sodobnega ukrajinskega naroda.

Začetki sodobnih nacionalnih oboroženih sil segajo v začetek dvajstega stoletja v obdobje Ukrajinske osamosvojitvene vojne, ki je sovpadala s koncem prve svetovne vojne. Kot še bolj zgodnjo predhodnico lahko imenujemo ustanovitev nacionalnih vojaških formacij v cesarski in kraljevi vojski Avstro-Ogrske - Strelci ukrajinske seč.[14]

Med razpadom imperijev ob koncu prve svetovne vojne so se Ukrajinci prizadevali za suverenost. Že v vojski razpadajočega Ruskega imperija so se oblikovale nacionalne enote. Po državnem udaru boljševikov se je začelo hibridno vojskovanje z Rusko SFSR in belo gardo. Oblikovala se je vojska Ukrajinske ljudske republike, kar pa je prekinila nemška uprava. Nadaljevalo se je v omejeni obliki po ustanovitvi Ukrajinske države (znane tudi kot (drugi) hetmanat) hetmana Pavla Skoropadskega. Oborožene sile Ukrajinske države so bile načrtovane na sistematičen način.[15]

Hkrati s temi dogodki so po propadu Ruskega imperija leta 1917 na ukrajinskih ozemljih nastale številne druge vojaške formacije z različnimi političnimi usmerjenostmi.[16] Boljševiški Rdeči kozaki so postali osnova marionetnih oboroženih sil Ukrajinske SSR, po okupaciji Ukrajinske ljudske republike pa so bili vključeni v Rdečo armado. Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je ukrajinska galicijska vojska stopila v bran Zahodnoukrajinske ljudske republike, ki je temeljila na formaciji ukrajinskih sičevskih strelcev sedaj razpadle avstro-ogrske vojske.[17]

Med drugo svetovno vojno so Ukrajinci ponovno poskušali postati neodvisni in organizirali oborožene enote in formacije, vključno z Ukrajinsko vstajniško vojsko,[18] ki jo je Sovjetska zveza uspela uničiti šele nekaj let po koncu vojne,[19] Ukrajinci pa so bili spet prisiljen služiti v sovjetskih oboroženih silah.[20]

Začetki ukrajinskih oboroženih sil po letu 1992

[uredi | uredi kodo]

Do leta 1992 so bile ukrajinske oborožene sile v celoti podedovane od Sovjetske zveze. Tako kot druge sovjetske republike ni imela svojega ločenega vojaškega poveljstva, saj so bile vse vojaške formacije enotno podrejene centralnemu poveljstvu sovjetskih oboroženih sil. Administrativno je bila Ukrajinska SSR razdeljena na tri vojaška okrožja (Karpatsko, Kijevsko in Odeško). Na obali Ukrajine so bila tri sovjetska zračna poveljstva in večina pomorskih baz črnomorske flote.

Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991, je neodvisna Ukrajina podedovala eno najmočnejših skupin sil v Evropi, ki je bila zasnovana za frontalno vojno proti NATO.[21] Ob razpadu so nekdanje sovjetske oborožene sile v Ukrajinski SSR vključevale 43. raketno armado, 5., 14. 17. in 24. armado sovjetskih zračnih sil, 8. armado zračne obrambe, tri redne armade, dve tankovski armadi, 32. armadni korpus in črnomorsko floto.[22] Skupaj so oborožene sile Ukrajine obsegale približno 780.000 ljudi, 6.500 tankov, 7.000 oklepnih vozil, 1.500 letal in več kot 350 ladij. Skupaj z opremo in osebjem so ukrajinske oborožene sile podedovale bojne časti in rod sovjetskih vojaških sil, nameščenih v Ukrajini, ter nazive gardnih enot za številne formacije. Zaradi poslabšanja odnosov z Rusijo in stigme povezanosti s Sovjetsko zvezo je leta 2015 predsednik Porošenko ukazal odstranitev večine priznanj ki so bila v času Sovjetske zveze podeljena formacijam oboroženih sil in drugim uniformiranim organizacijam.[23]

Februarja 1991 je bila ustanovljena parlamentarna stalna komisija za varnostna in obrambna vprašanja. 24. avgusta 1991 je Vrhovna rada ob sprejetju Deklaracije o neodvisnosti Ukrajine sprejela tudi kratko resolucijo »O vojaških formacijah v Ukrajini«,[24] s katero so prevzeli pristojnost nad vsemi formacijami oboroženih sil Sovjetske zveze, ki so nameščene na ukrajinskem ozemlju, in ustanovil ministrstvo za obrambo.[25] Ministrstvo za obrambo je začelo delovati 3. septembra 1991. 22. oktobra 1991 so bile enote in formacije sovjetskih oboroženih sil na ukrajinskem ozemlju nacionalizirane.[26] Kasneje je vrhovni svet Ukrajine 6. decembra 1991 sprejel dva zakona o ustanovitvi oboroženih sil (ta dogodek danes obeležuje dan oboroženih sil),[27][28] in predsedniški odlok št. 4 »O oboroženih silah Ukrajine« 12. decembra 1991.[29] Vlada Ukrajine je predala vse pravice do nasledstva sovjetskim silam za strateško odvračanje[30] (glej Strateške raketne čete), ki so bile nameščene na ozemlju Ukrajine. Ukrajina se je zavedala zapletenosti prehoda in iskala soglasje z drugimi nekdanjimi članicami Sovjetske zveze pri razdelitvi njihove vojaške dediščine, zato se je pridružila pogovorom glede skupnega vojaškega poveljstva Skupnosti neodvisnih držav.[31]

Ukrajina je imela status opazovalke pri Gibanju neuvrščenih držav od leta 1996.[32] Zaradi ruske agresije na Ukrajino leta 2014 je Vrhovna rada decembra 2014 ta status razveljavila.[33]

Nadzor nad orožjem in razorožitev

[uredi | uredi kodo]
Uničenje bombnika Tu-22M, 2002

Po razpadu Sovjetske zveze je Ukrajina podedovala dve diviziji 43. raketne armade strateških raketnih sil (poveljstvo Vinica). Ukrajina je imela v lasti večje število jedrskih konic in balističnih raket, kar jo je v svetovnem merilu uvrščalo na 3. mesto po številu konic.[34] Nad orožji pa ni imela operativnega nadzora, ki je bil odvisen od povezav pod nadzorom Rusije.[35][36]

Balistična raketa SS-20 na ogled v Muzeju druge svetovne vojne v Kijevu

V 90ih letih se je Ukrajina odpovedala jedrskim konicam in nekaterim drugim orožjim dolgega dosega. To je bilo prvič v zgodovini, da se je neka država odpovedala uporabi strateškega jedrskega orožja, čeprav je Južna Afrika približno ob istem času ukinila svoj majhen program taktičnega jedrskega orožja.

Ukrajina je imela velike količine visoko obogatenega urana, ki so ga ZDA želele kupiti od Inštituta za fiziko in tehnologijo v Harkovu. Imela je tudi dve tovarni za pridobivanje in predelavo urana, obrat za težko vodo in tehnologijo za določanje izotopske sestave cepljivih materialov. Ukrajina je imela nahajališča urana, ki so bila med najbogatejšimi na svetu. Maja 1992 je Ukrajina podpisala pogodbo o zmanjšanju strateškega orožja (START I), v kateri se je strinjala, da se bo odpovedala vsemu jedrskemu orožju in se pridružila pogodbi o neširjenju jedrskega orožja kot država brez jedrskega orožja. Ukrajina je ratificirala pogodbo leta 1994 in od 1. januarja 1996 na ukrajinskem ozemlju ni več bilo nobene vojaške jedrske opreme ali materiala.

Po ocenah NATO in Ukrajine, je v slednji ob umiku sovjetske vojske ostalo 2,5 milijona ton konvencionalnega streliva, in več kot 7 milijonov pušk, pištol, minometov in mitraljezov. Odvečno orožje in strelivo so skladiščili v več kot 180 vojaških bazah, bunkerjih, rudnikih soli in na prostem.[37] Od leta 2014 naprej se je uničevanje presežka opreme ustavilo.[38][39]

Marinci ukrajinskega marinskega korpusa na vojaški vaji na Škotskem, 2003

Poskus reform in stalno pomanjkanje sredstev

[uredi | uredi kodo]

Prve vojaške reforme v Ukrajini so se začele decembra 1996 s sprejetjem novega »Državnega programa za izgradnjo in razvoj oboroženih sil Ukrajine«. Eden od ciljev je bilo zmanjšanje standardne bojne enote z velikosti divizije na velikost brigade, ki bi nato spadala pod poveljstvo enega od treh na novo ustanovljenih vojaških okrožij - zahodnega, južnega in severnega.[40] Reforme je vodil predsednik Leonid Kučma, ki je želel ohraniti sposobno vojsko in obrambno industrijo zaradi nezaupanja do Rusije, ki je povzročala skrbi z težnjami po rusifikaciji Ukrajine.[41]

Ukinitev programa modernizacije je postavila vprašanje, kako zagotoviti delovna mesta v obrambni industriji, ki je takrat predstavljala dvomestni delež BDP. Kot najboljša rešitev je bil izbran izvoz novega in posodobljenega orožja na svetovne trge, s čemer je Ukrajina hkrati poskušala premagati pogodbe ruske orožarske industrije – ponudila je enako storitev za nižjo ceno in bila pripravljena prodati opremo komur koli (tudi politično nestabilnim ali celo agresivnim režimom), kar je povzročilo negativne odzive tako zahodne Evrope kot ZDA.[42] V tem času je bilo Pakistanu prodanih 320 tankov T-80 in Kitajski nedokončana letalonosilka Varjag, danes znana kot Liaoning.[43]

Čeprav je bila vojska dobro opremljena, ji je primanjkovalo sredstev, zlasti za usposabljanje in vaje.

Ukrajinske zračno-desantne jurišne sile leta 2011

Ukrajinska vojaška taktika in organizacija sta bili podedovani od taktike hladne vojne in nekdanjih sovjetskih oboroženih sil. Pod predsednikom Juščenkom je Ukrajina vodila politiko neodvisnosti od ruske prevlade in se tako poskušala preusmeriti v Zahod in NATO.

Ukrajinski vojaki se pogovarjajo z vojakom ameriške vojske med vojaško vajo Rapid Trident 2011

Do Evromajdana leta 2014 je Ukrajina ohranila tesne vojaške odnose z Rusijo. Primer sodelovanja je bila skupna uporaba pomorskih oporišč na Krimu in skupna prizadevanja za zračno obrambo. To sodelovanje je bilo trajno dražilo v dvostranskih odnosih, vendar se je zdelo, da je Ukrajina gospodarsko odvisna od Moskve in zato ni mogla hitro prekiniti takih vezi. Po izvolitvi predsednika Viktorja Janukoviča so se vezi med Moskvo in Kijevom v primerjavi z leti Juščenka ogrele, med Kijevom in NATO pa ohladile.


Ukrajina in članstvo v NATO

[uredi | uredi kodo]
Vojaki posebnih sil za posebne operacije, ki so bile kot neodvisna veja ustanovljene leta 2016.

Državna politika Ukrajine je evroatlantska integracija z Evropsko unijo. Ukrajina ima status partnerice NATO in aktivno sodeluje na vajah Partnerstvo za mir in ohranjanju miru na Balkanu. Odnos z NATO je bil najbolj očiten v ukrajinskem sodelovanju in kombiniranih mirovnih operacijah s Poljsko na Kosovu. Ukrajinski vojaki so služili tudi pod poveljstvom NATO v Iraku, Afganistanu in v operaciji Active Endeavour.[44] Odstavljeni predsednik Ukrajine Viktor Janukovič je menil, da je stopnja sodelovanja med Ukrajino in NATO zadostna.[45] Njegov predhodnik Viktor Juščenko je zaprosil za članstvo Ukrajine do začetka leta 2008.[46] Med zasedanjem vrha v Bukarešti leta 2008 je NATO izjavil, da lahko Ukrajina postane članica po lastni presoji in ko izpolni merila za pristop.[45] Janukovič pa se je odločil, da Ukrajina ostane »neuvrščena država«. To je bilo formalizirano 3. junija 2010, ko je Vrhovna rada z 226 glasovi izključila cilj integracije v evroatlantsko varnost in članstvo v NATO« iz strategije nacionalne varnosti države. Janukovič je kasneje med protestnim gibanjem Evromajdan, ki je zajelo celotno državo in mu nasprotovalo, pobegnil v Rusijo.

Ukrajinski padalci s posodobljeno opremo

Po odstavitvi Janukoviča je začasna vlada sprva izjavila, da ne namerava vstopiti v NATO. Po ruski agresiji in parlamentarnih volitvah oktobra 2014 pa je nova vlada vključitev v NATO postavila za prednostno nalogo.[47] 23. decembra 2014 se je Vrhovna rada odrekla neuvrščenemu statusu Ukrajine, ki se je »izkazal za neučinkovitega pri zagotavljanju varnosti Ukrajine in zaščiti države pred zunanjo agresijo in pritiski«.[48] Ukrajinska vojska se od takrat posodablja na standarde NATO.[49] Ukrajinski premier Arsenij Jacenjuk je v začetku februarja 2016 izjavil, da morajo oborožene sile de facto čim prej začeti svojo tranzicijo za vstop Ukrajine v NATO. Predsednik Volodimir Zelenski je med ruskim kopičenjem vojske na meji leta 2021 ponovno pozval zahodne države k članstvu v NATO, vendar je bil neuspešen.[50]

Rusko-ukrajinska vojna (2014 – danes)

[uredi | uredi kodo]
T-64BM v vzhodni Ukrajini
Glavni članek: Rusko-ukrajinska vojna.

Marca 2014, po revoluciji dostojanstva in ruski okupaciji Krima, je vlada Ukrajine napovedala novo vojaško službo, Nacionalno gardo Ukrajine, ki je sicer v podobni obliki obstajala do leta 2000.

Maja 2014 se je začela ruska agresija v vzhodnih regijah, so proruske sile blizu Slovjanska v vzhodni Ukrajini sestrelili helikopter s 14 vojaki na krovu, vključno z generalom Sergijem Kulčickim, ki je vodil bojne operacije in posebno usposabljanje nacionalne garde. Odhajajoči začasni predsednik Oleksander Turčinov je sestrelitev opisal kot »teroristični napad«.[51]

V prvih mesecih rusko-ukrajinske vojne so bile oborožene sile deležne številnih kritik zaradi slabe opremljenosti in nesposobnega vodenja, zaradi česar so morale sile ministrstva za notranje zadeve, kot sta nacionalna garda in bataljoni teritorialne obrambe, prevzeti glavno breme spopadov v prvih mesecih vojne.[52][53]

Konec julija 2015 je obrambno ministrstvo predstavilo nove modele uniform ukrajinskih oboroženih sil, kasneje pa je bil posodobljen tudi sistem oznak činov.[54]

Od zgodnjih devetdesetih let so oborožene sile imele številne enote in formacije z odlikovanjem sovjetskih oboroženih sil iz časa druge svetovne vojne ali prej. Zaradi procesa dekomunizacije, v sklopu katerega so prekinili promocijo in poveličevanje sovjetskih simbolv so bila vsa ta odlikovanja do 15. novembra 2015 odstranjena iz nazivov enot in zastav polkov[23][55] Iz Sovjetske zveze je Ukrajina obdržala tudi številne gardne enote, katerim so ta naziv odstranili do 22. avgusta 2016.[56]

Do februarja 2018 so bile ukrajinske oborožene sile večje in bolje opremljene kot kdajkoli prej. Štele so 200.000 aktivnih vojakov, večina prostovoljcev iz bataljonov teritorialne obrambe pa je bila vključena v uradno ukrajinsko vojsko.

Konec leta 2017 – v začetku leta 2018 je misija OZN za spremljanje človekovih pravic v Ukrajini poročala, da kršitve človekovih pravic, ki so jih domnevno zagrešile ukrajinske varnostne sile in oborožene skupine, ostajajo del problematike vojne v Donbasu, ki je izbruhnila leta 2014. Narava domnevnih kaznivih dejanj je segala od nezakonitega ali samovoljnega pridržanja do mučenja, slabega ravnanja in spolnega nasilja. V obdobju poročanja od 16. novembra 2017 do 15. februarja 2018 je opazovalna misija Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR) dokumentirala 115 primerov verodostojnih obtožb o kršitvah človekovih pravic, ki sta jih od leta 2014 zagrešili obe strani.

1. februarja 2022 so bile ustanovljene sile Teritorialne obrambne kot nova veja oboroženih sil. Deluje kot rezervna enota sestavljena iz prostovoljcev.[57] Veja je nastala z razširitvijo nekdanjega sistema bataljonov teritorialne obrambe, ki je bil vzpostavljen leta 2014.[57]

Ruska invazija na Ukrajino

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Ruska invazija na Ukrajino.

V četrtek, 24. februarja 2022 je Rusija odkrito napadla Ukrajino.[58] Ukrajinske oborožene sile in njene pomožne organizacije so med obrambo sodelovale v številnih bitkah. Vojska je tudi prejela večje količine orožja in materiala tako NATO kot nekdanjega sovjetskega standarda.. Od ruskih oboroženih sil so tudi zasegli večje količine orožja in bojnih vozil.[59] Zaradi napada so se oborožene sile krepko razširile in modernizirale.

Predsednik Volodimir Zelenski z vodstvom ukrajinske vojske maja 2019

Leta 2010 so celotne sile obsegale 200.000 uslužbencev (vključno z 41.000 civilnimi delavci).[60] Naborniški sistem je bil ukinjen oktobra 2013,[61] takrat so oborožene sile bile sestavljene 40% iz nabornikov in 60% iz poklicnih vojakov.[61] Zaradi ruske agresije je izvršni predsednik Oleksandr Turčinov po le nekaj mesecih (maja 2014) ponovno uvedel naborništvo.

V začetku leta 2014 je imela Ukrajina 130.000 pripadnikov oboroženih sil in bazen rezervistov, ki bi vojsko lahko povečal na približno milijon pripadnkov.

Leta 2015 je bilo v oboroženih silah skupno 250.800 pripadnikov.[62] Po ruski invaziji je julija 2022 obrambni minister Oleksij Reznikov izjavil, da imajo oborožene sile 700.000 aktivnih pripadnikov oz. skupaj z mejno stražo, nacionalno gardo in policijo okoli milijon.[63]

Po revoluciji dostojanstva je Ukrajina sprejela vojaško doktrino, ki se osredotoča na obrambo pred Rusijo, in razglasila namere Ukrajine za tesnejše odnose z oboroženimi silami NATO držav, zlasti če se bo v prihodnosti pridružila zavezništvu.[64]

Osebje

[uredi | uredi kodo]

Izobraževanje in šole

[uredi | uredi kodo]
Kadeti Narodne obrambne univerze Ukrajine na paradi ob dnevu neodvisnosti v Kijevu leta 2017

Številne univerze imajo specializirane vojaške inštitute, kot je npr. Fakulteta za vojaške pravne študije na Nacionalni pravni akademiji Jaroslav Mudri v Harkovu. Glavne ukrajinske vojaške akademije so:

  • Nacionalna akademija kopenskih sil hetman Petro Sagajdačni, Lvov
  • Mornariška akademija admirala Pavla Nahimova, Sevastopol
  • Nacionalna univerza letalskih sil Ivana Kožeduba, Harkov

Poleg tega je v Kijevu Ukrajinska nacionalna obrambna univerza Ivana Černjahovskega.[65]

Centralna bolnišnica oboroženih sil se nahaja v Kijevu.[66]

V Kijevu se nahaja tudi vojaška srednja šola – Vojaška srednja šola Ivana Bohuna.

Poklicni vojaki

[uredi | uredi kodo]

Leta 2017 se je oboroženim silam pridružilo več kot 14.000 poklicnih vojakov.

Vojaki, ki so sodelovali v vojni v Donbasu (maja 2017 jih je bilo 7500) so med časom na fronti prejemali povprečno plačo 16.000 ₴.[67]

Najmanj poklicnih vojakov prihaja iz zahoda države.[67]

Naborništvo

[uredi | uredi kodo]

Moški so trenutno naborniki od 25. leta naprej.[68]

V Sovjetski zvezi so vsi moški državljani dve leti služili v oboroženih silah (oz. tri v mornarici). Po osamosvojitvi je Ukrajina ohranila sistem naborništva, vendar se je čas služenja skrajšal na eno leto (oz. 18 mesecev v mornarici). Postopoma je začela tudi zaposlovati poklicne vojake. Korpus mornariške pehote je bil prvi rod, ki je postal sestavljen povsem iz poklicnih vojakov.

Oktobra 2013 je predsednik Viktor Janukovič ukinil naborništvo v Ukrajini. Takrat je bilo 60 % ukrajinskih sil sestavljenih iz poklicnih vojakov.[69] Zaradi rusko-ukrajinske vojne je bilo leta 2014 ponovno uvedeno.[70] Leta 2015 je bila starostna skupina za vpoklic bila iz 18-25 dvignjena na 29-27.[71]

Po odsluženju vojaškega roka naborniki postanejo del neaktivne rezerve in so lahko mobilizirani, dokler ne dosežejo starosti 55 let oz. 60 let za častnike. Zaradi vojne v Donbasu je Ukrajina uvedla delno mobilizacijo, da bi popolnila mesta v oboroženih silah hkrati pa odpoklicala nabornike, ki so služili pred tem. Zaradi vojne je bilo veliko nabornikov tudi prisiljenih služiti dlje od prvotnega 18-mesečnega roka.[72] Načrtovano je bilo, da bo Ukrajina leta 2015 izvedla delne mobilizacije, da bi nadomestili enote, ki služijo dlje kot je bilo prvotno predvideno.[73]

Tako kot v ostalih državah, je izmikanje vpoklicu prisotno tudi v Ukrajini. Med aprilom in avgustom 2014 je bilo odprtih približno tisoč kazenskih preiskav zaradi izmikanja.[74] Izmik vpoklicu je za državljane problematičen, ker se moškim, ki niso služili zavrne izdaja potnega lista (razen če ima ustrezne zdravstvene razloge).[75]

Po jeseni 2016 so bile daljše napotitve mobiliziranih vojakov na vojno na vzhodu prekinjene.[76]

1. februarja 2022 je predsednik Volodimir Zelenski napovedal spremembo naborniškega sistema, ki bi bodila v njegovo ukinitev 1. januarja 2024.[77] Hkrati je bila načrtovano povečanje števila poklicnih vojakov za 100.000. To bi dosegli z večjim plačilom - najmanj trikratnik minimalne plače in zagotovitvijo stanovanjske oskrbe.[78] Zaradi ruske invazije na Ukrajino manj kot mesec kasneje so bili te načrti ustavljeni. Razglašena je bila splošna mobilizacija.[79]

Vloga žensk

[uredi | uredi kodo]
Vojakinje na paradi ob dnevu neodvisnosti v Kijevu, 24. avgust 2018

Ženska je dovoljeno službovanje v bojnih enotah od 2016 naprej. Po podatkih ministrstva za obrambo je v začetku junija 2016 v vojski bilo zaposlenih približno 49.500 žensk, od tega približno 17.000 vojakinj in 2.000 častnic.[80] Leta 2020 je bilo v vojski zaposlenih 58.000 žensk, do 2024 pa se je število povečalo na 62.000, od tega jih je bilo najmanj 5.000 v bojnih vlogah.[81]

Preden je bila dovoljena vključenost žensk v vojsko, so se nekatere pridružile različnih prostovoljnim bataljonom teritorialne obrambe. Za ženske je mobilizacija dovoljena le za častnice.[82]

Avgusta 2018 je na paradi ob dnevu neodvisnosti v Kijevu prvič sodelovala postrojitev 120 žensk - kadetinj vojaškega inštituta Nacionalne univerze Tarasa Ševčenka in Vojaškega inštituta za telekomunikacije in informacijske tehnologije.[83][84] Gledalci so njihov nastop pospremili z bučnim aplavzom.[85]

Septembra 2018 je bila sprejeta zakonodaja, po kateri so ženske in moški enakopravni v vojski in policiji.[86] Mesec po tem je Ljudmila Šugalej, vodja vojaškega medicinskega direktorata varnostne službe Ukrajine, postala prva generalka. Vojaška gimnazija Ivana Boguna od leta 2019 sprejema tako kadete kot kadetinje. Nadija Savčenko je ena najbolj znanih vojakinj in je bila od julija 2014 do maja 2016 v ujetništvu v Rusiji.[87]

Paravojaške sile

[uredi | uredi kodo]

Čeprav niso del oboroženih sil Ukrajine, so v primeru vojnih razmer pod njihovim poveljstvom. To se je zgodilo po ruski invaziji febraurja 2022.

Nedavne operacije

[uredi | uredi kodo]
Pripadniki 19. jedrskega, biološkega in kemičnega bataljona ukrajinske vojske v Kuvajtu

Ukrajina ima vedno večjo vlogo v mirovnih misijah. Od leta 1992 je več kot 30.000 vojakov sodelovalo v misijah v nekdanji Jugoslaviji (IFOR v Bosni in Hercegovini, UNPROFOR in UNTAES na Hrvaškem, KFOR na Kosovu), Bližnjem vzhodu (Južni Libanon, Kuvajt, Irak) in Afriki (Angola, Sierra Leone, Liberija).[88]

Napotitve zunaj Ukrajine od leta 1991 naprej

Od leta 1997 Ukrajina tesno sodeluje z NATO in še posebej s Poljsko. Ukrajinska enota je bila napotena v okviru večnacionalnih sil v Iraku pod poljskim poveljstvom. Ukrajinske enote so tudi na Kosovu razporejene kot del ukrajinsko-poljskega bataljona (UKRPOLBAT).[88]

Prva bitka redne formacije ukrajinskih oboroženih sil se je zgodila 6. aprila 2004 v Kutu v Iraku, ko so ukrajinski mirovni kontingent napadli pripadniki Mahdijeve vojske. Spopad je trajal več ur, Ukrajinci pa so uspešno držali cilje, ki so jih varovali.[89]

Ukrajinske enote med skupno vožnjo z ameriškimi marinci v Iraku

Ukrajinske enote so kot del nekdanjega kontingenta sovjetskih oboroženih sil leta 1992 sodelovale v UNPROFOR-ju. 3. julija 1992 je Vrhovna rada sprejela resolucijo, s katero je ukrajinske oborožene sile zavezala k mirovnim misijam OZN. Kmalu po prihodu v Sarajevo 31. julija 1992 se je topništvo ukrajinskega bataljona znašlo sredi minometnega obstreljevanja med bosanskimi Srbi in Bošnjaki. Ena od srbskih granat je zadela ukrajinski položaj in pri tem huje ranila sedem vojakov, en je kasneje umrl med hospitalizacijo v Nemčiji.

Od osamosvojitve naprej je Ukrajina napotila vojake v Irak, Afganistan, Kosovo in k različnim mirovnim misijam OZN v Afriki (vključno s helikopterskimi enotami). Enote ukrajinske mornarice so sodelovale tudi v protipiratskih operacijah ob obali Somalije, preden so bile odpoklicane zaradi ruskege agresije leta 2014.[90]

19. januarja 2015 je ukrajinski 18. ločeni helikopterski odred skupaj z drugimi enotami MONUSCO izvedel uspešno operacijo uničenja dveh taborišč nezakonitih oboroženih skupin v Kongu.[91]

Napotitve zunaj Ukrajine

[uredi | uredi kodo]

Ruska okupacija Krima

[uredi | uredi kodo]

2. marca 2014 so bile ukrajinske oborožene sile po ruski vojaški invaziji na Krim v stanju pripravljenosti.[95] Ukrajina je 19. marca 2014 pripravila načrte za umik vseh svojih vojakov in njihovih družin na celino.[96]

Tradicija

[uredi | uredi kodo]
Centralni dom častnikov oboroženih sil Ukrajine.
  • 9. avgusta 2018 je predsednik Petro Porošenko napovedal, da bo vzklik Slava Ukrajini uradni pozdrav oboroženih sil, ki bo nadomestil vojaški pozdrav iz sovjetskega obdobja Pozdravljeni tovariši (Вітаю товариші, Vitaju tovaryši ).[97] Pozdrav je bil prvič uporabljen med parado ob dnevu neodvisnosti v Kijevu tistega leta ob praznovanju stoletnice ukrajinske države.[98] Slava Ukrajini je tudi uradni pozdrav policije.
  • Centralni dom častnikov oboroženih sil Ukrajine je kulturno središče ukrajinske vojske v Kijevu. Po drugi svetovni vojni je dom služil kot koncertna dvorana za častnike, saj je bil takrat skoraj celotni Kijev v ruševinah. Od oktobra 1995 je v njem Nacionalni muzej vojaške zgodovine.[99]
  • Ukrajinska vojska je svojo trenutno uniformo predstavila na dan neodvisnosti leta 2016.[100] Nove uniforme so navdih vzele od britanskih in poljskih,[100] vključujejo pa tudi podrobnosti iz uniform, ki jih je nosila Ukrajinska ljudska armada. Na kapi je simbol kozaka, ki drži križ.[100] Čeprav so bile v glavnem zasnovane za kopenske sile, so druge veje svoje nove uniforme temeljile na posodobitvi. Pred letom 2016 so uniforme temeljile na nekdanjih sovjetskih.
  • Vojska za korakanje uporablja sovjetski »gosji korak« (ta sicer izvira iz Prusije) s hitrostjo 75 korakov na minuto in elementi koračnega tempa sečkih strelcev.[101][102]
  • Priredba S. Tvoruna Zaporiškega marša se v oboroženih silah uporablja od leta 1991, ko je nadomestila Slovo Slovanke in se izvaja, ko so novi vojaki sprejeti v oborožene sile in recitirajo svoje prisege.

Proračun

[uredi | uredi kodo]

Leta 2017 je ukrajinska strategija nacionalne varnosti predvidevala, da mora proračun za nacionalno varnost in obrambo znašati vsaj 5 % BDP.

21. decembra 2016 je Vrhovna rada sprejela proračun za nacionalno varnost za leto 2017 v višini 5 % ukrajinskega BDP.[103][104] To je bilo 23% povečanje od leta 2013 in 65% povečanje od leta 2005.[103] Od skupnega zneska je bilo 60% predvidenih za obrambo, 40% pa za varnost in policijo.[103] V letu 2016 so se izdatki za razvoj orožja povečali za 30%.[105]

Leta 2017 je korupcija v kombinaciji z majhnimi proračuni v preteklosti vojsko postavila v stanje, v katerem se je težko soočala z rusko agresijo na Krimu in v Donbasu. Sistemska korupcija je ovirala vse sektorje obrambe, kar je institucijo. Kljub velikim prizadevanjem za iztrebitev korupcije, so znaki kazali, da ni dovolj.[106]

Ukrajinska vlada je sprožila velike strukturne reforme vojske, da bi do leta 2020 dosegla standarde NATO, a malokdo je verjel, da jih bo uspela uspešno izvesti v zastavljenem roku. Nekatere problematike niso bile naslovljene kot npr. pomanjkanje civilnega in parlamentarnega nadzora nad oboroženimi silami, pomanjkanje notranjega usklajevanja, slabo vključevanje prostovoljcev v redno vojsko, nekaznovanje in zlorabe vojaškega osebja, sistemska korupcija in nepreglednost financ.[107] Do leta 2022 so reforme nekatere probleme razrešile.[108]

Letni proračuni

[uredi | uredi kodo]

(Samo proračun za obrambo, ne skupaj za »varnost in obrambo«)[109][110]

  • 2003: 5,06 milijard ₴[111]
  • 2004: 1,29 milijard ₴[111]
  • 2005: 1,23 milijard ₴[111]
  • 2006: 1,47 milijard ₴[111]
  • 2007: 2,12 milijard ₴[111]
  • 2008: 1,78 milijard ₴[112]
  • 2009: 0,93 milijard ₴[113]
  • 2010: 1,63 milijard ₴[114]
  • 2011: 1,82 milijard ₴[115]
  • 2012: 2,05 milijard ₴[116]
  • 2013: 1,88 milijard ₴[117]
  • 2014: 1,37 milijard ₴[118]
  • 2015: 1,91 milijard ₴[118]
  • 2016: 2,11 milijard ₴[119]
  • 2017: 2,65 milijard ₴[120]
  • 2018: 3,20 milijard ₴[120]
  • 2019: 4,08 milijard ₴[120]
  • 2020: 5,2 milijard ₴[121]
  • 2021: 4,9 milijard ₴[122]
  • 2022: 8,3 milijard ₴[123]
  • 2023: 31,03 milijard ₴[124][125]

Vojaški prazniki

[uredi | uredi kodo]
T-64 in Su-27 na proslavi ob dnevu branilcev Ukrajine, 14. oktober 2017

Vojaški prazniki, ki jih praznuje vse vojaško osebje v oboroženih silah Ukrajine:[126]

  • 6. maj - dan mehanizirane pehote
  • 23. maj - rojstni dan mornariške pehote
  • 8. julij - dan letalstva in zračne obrambe
  • Prva nedelja v juliju - dan mornarice
  • 8. avgust - dan komunikacijskega korpusa
  • 7. september - dan vojaških obveščevalnih sil
  • 9. september - dan oklepnih sil
  • 14. september - dan mobiliziranih vojakov
  • 1. oktober - dan branilcev Ukrajine[127]
  • 29. oktober - dan finančnikov
  • 3. november - dan raketnih sil in topništva
  • 3. november - dan inženirjev
  • 21. november - dan zračno-desantnih jurišnih sil[128][129][130]
  • 6. december - dan oboroženih sil[131]
  • 12. december - dan kopenske vojske
  • 23. december - dan operativnih vojakov

Veterani

[uredi | uredi kodo]

Ukrajina veteranom zagotavlja več ugodnosti. Ukrajinci, ki so služili v drugi svetovni vojni, sovjetsko-afganistanski vojni ali kot likvidatorji med černobilsko nesrečo, so upravičeni do mesečnih preživnin, popustov na zdravstvene in lekarniške storitve, breplačen javni prevoz, dodatnih dni dopusta, prednosti pri odpuščanju, lažji dostop do posojil, prednost pri prijavah za delovna mesta, prednost pri vpisu v poklicne šole, subvencije za elektirko, plin in stanovanje. Veterani so v obsegu zmožnosti tudi upravičenih do vojaških stanovanj. Poleg veteranov iz nekdanje Sovjetske zveze so nastale tudi nove generacije, ki so služile na mednarodnih misijah, del katerih je bila Ukrajina. Tisti, ki so se odzvali na vojno v Donbasu so upravičeni do še dodatnih ugodnosti.[132]

Zaradi vojne z Rusijo se je v Ukrajini pojavila še nova generacija veteranov. Te so upravičeni do enakih ugodnosti kot ostali. Ker pa ni bilo uradne vojne napovedi, se je pojavil problem določitve datuma po katerem veljajo veteranske ugodnosti, kar je privedlo do tega, da nekateri, ki so sodelovali v začetku spopadov do njih niso bili upravičeni. Sprva so bile ugodnosti podeljene le posmrtno družinskim članom, saj ni bilo ustreznega pravnega okvirja. Prav tako do ugodnosti niso bili upravičeni pripadniik prostovoljnih bataljonov teritorialne obrambe. Kasneje je zakonodaja področje uredila, da so status veterana lahko prejeli vsi, tudi prostovoljci.[133][134]

Veterani vojne v Donbasu so upravičeni do stanovanja (če ostanejo v aktivni službi) ali zemljišča za gradnjo v velikosti 1000 kvadratnih metrov v okrožju njihove registracije.

22. novembra 2018 je bilo uradno ustanovljeno ukrajinsko ministrstvo za veterane.

Vojaški industrijski kompleks

[uredi | uredi kodo]

Ukrajina je po osamosvojitvi imela približno 30 % sovjetske vojaške industrije, ki je vključevala med 50 in 60 % vseh ukrajinskih podjetij, ki so skupaj zaposlovala 40 % delovno aktivnega prebivalstva. Ukrajina je bila vodilna na področju raketne tehnologije,[135] navigacijske elektronike za bojna plovila in podmornice, sistemov za vodenje, radarjev za vojaška letala in težkih oklepnih vozil.

Razvojno politiko na področju obrambe vodi Centralni znanstvenoraziskovalni inštitut za oborožitev in vojaško opremo oboroženih sil Ukrajine.[136]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Про Збройні Сили України № 1934-XII«. zakon1.rada.gov.ua. Arhivirano iz spletišča dne 30. marca 2012. Pridobljeno 1. junija 2012.
  2. ↑ Special Operations Forces, what will the new branch be like? Arhivirano 2015-09-21 na Wayback Machine.. ESPRESO. 22 April 2015
  3. ↑ »Ukraine's new military branch: Citizens protecting their neighborhood«. POLITICO (v ameriški angleščini). 13. februar 2022. Arhivirano iz spletišča dne 13. decembra 2022. Pridobljeno 20. aprila 2022.
  4. ↑ Rachel Amran (6. februar 2024). »Zelensky: Ukrainian military to create separate branch dedicated to drones«. The Kyiv Independent.
  5. ↑ "Стаття 15. Призовний вік. Призов громадян України на строкову військову службу. На строкову військову службу в мирний час призиваються придатні для цього за станом здоров'я громадяни України чоловічої статі, яким до дня відправлення у військові частини виповнилося 18 років"
    Закон № 2232-XII від 25 March 1992 "Про військовий обов'язок і військову службу" (ред. від 15 January 2015)
  6. ↑ | https://www.reuters.com/world/europe/ukraines-military-asks-additional-450000-500000-people-be-mobilised-zelenskiy-2023-12-19/ | reuters | Ukraine considers proposal by army to mobilize another 500,000 for war | 19 December 2023
  7. ↑ The Military Balance 2022. International Institute for Strategic Studies. Februar 2022. ISBN 9781000620030. Arhivirano iz spletišča dne 16. januarja 2023. Pridobljeno 17. maja 2022.
  8. ↑ 8,0 8,1 »Ministry of finance of Ukraine«. Arhivirano iz spletišča dne 7. marca 2023. Pridobljeno 7. marca 2023.
  9. ↑ Rachel Amran (6. februar 2024). »Zelensky: Ukrainian military to create separate branch dedicated to drones«. The Kyiv Independent.
  10. ↑ Ponomarenko, Illia (7. januar 2022). »Who can and can't join Ukraine's Territorial Defense Force«. The Kyiv Independent (v ameriški angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. junija 2022. Pridobljeno 28. marca 2022.
  11. ↑ »Ukraine plans to double military budget against fighting in east«. Deutsche Welle. 12. december 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. februarja 2016. Pridobljeno 9. februarja 2016.
  12. ↑ »Parliament approves admission of military units of foreign states to Ukraine for exercises«. Kyiv Post. 18. maj 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. februarja 2016. Pridobljeno 9. februarja 2016.
  13. ↑ »Ukraine weapons: What tanks and other equipment are the world giving?«. BBC News (v britanski angleščini). 1. julij 2022. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. maja 2023. Pridobljeno 25. maja 2023.
  14. ↑ von Hagen, Marc (23. oktober 2007). War in a European Borderland: Occupations and Occupation Plans in Galicia and Ukraine, 1914-1918.
  15. ↑ Bubnov, A., ur. (2020). The Russian Civil War, 1918-1921: an operational-strategic sketch of the Red Army's combat operations. Philadelphia, PA: Casemate Academic. ISBN 978-1-952715-04-4. OCLC 1159040760.
  16. ↑ Darch, Colin (september 2020). Nestor Makhno and Rural Anarchism in Ukraine, 1917-1921.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  17. ↑ Yekelchyk, Serhy (2007). Ukraine: birth of a modern nation. Oxford ; New York: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-530545-6. OCLC 71173938.
  18. ↑ Rossoliński-Liebe, Grzegorz (2014). Stepan Bandera: the life and afterlife of a Ukrainian nationalist fascism, genocide, and cult (diplomska naloga). Stuttgart: ibidem-Verlag. ISBN 9783838206042.
  19. ↑ Glantz, David M.; House, Jonathan M. (2015). When titans clashed: how the Red Army stopped Hitler. Modern war studies (Revised and expanded izd.). Lawrence, Kansas: University Press of Kansas. ISBN 978-0-7006-2121-7.
  20. ↑ Abbot, Pinak, Peter, Eugene (2012). Ukrainian Armies 1914-55.
  21. ↑ James Sherr, 'Ukraine's Defense Reform: An Update', Conflict Studies Research Centre, 2002
  22. ↑ Стан Збройних Сил України на момент створення (Status of the Armed Forces of Ukraine at the time of creation) Arhivirano 2012-05-31 na Wayback Machine..
  23. ↑ 23,0 23,1 »УКАЗ ПРЕЗИДЕНТА УКРАЇНИ №646/2015«. Official website of the President of Ukraine. 15. junij 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. avgusta 2016. Pridobljeno 15. junija 2017.
  24. ↑ Law of Ukraine N 1431-XII.
  25. ↑ »Міністерство«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. oktobra 2007. Pridobljeno 7. maja 2008.
  26. ↑ James Sherr, DEFENCE & SECURITY REFORM IN UKRAINE: A FRESH START?
  27. ↑ Official document Arhivirano 2013-02-15 na Wayback Machine..
  28. ↑ Official document Arhivirano 2013-03-09 na Wayback Machine..
  29. ↑ »Про Збройні Сили України – від 12 December 1991 № 4«. zakon4.rada.gov.ua. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. marca 2014. Pridobljeno 28. januarja 2013.
  30. ↑ Strategic Deterrence Forces Arhivirano 2016-02-04 na Wayback Machine. at encyclopedia.mil.ru
  31. ↑ »СОГЛАШЕНИЕ ОБ ОБЪЕДИНЕННЫХ ВООРУЖЕННЫХ СИЛАХ НА ПЕРЕХОДНЫЙ ПЕРИОД (КИЕВ, 20.03.92)«. lawrussia.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. julija 2013. Pridobljeno 28. januarja 2013.
  32. ↑ »NAM Background Information«. www.nam.gov.za. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. februarja 2016. Pridobljeno 9. februarja 2016.
  33. ↑ »Ukraine abolishes its non-aligned status – law«. Interfax Ukraine. 23. december 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. decembra 2014. Pridobljeno 9. februarja 2016.
  34. ↑ Source old early 1990s notes, but corroboration available for example at traveltoukraine.org and Feskov et al. 2004 Arhivirano 2008-04-12 na Wayback Machine.
  35. ↑ William C. Martel (1998). »Why Ukraine gave up nuclear weapons : nonproliferation incentives and disincentives«. V Barry R. Schneider, William L. Dowdy (ur.). Pulling Back from the Nuclear Brink: Reducing and Countering Nuclear Threats. Psychology Press. str. 88–104. ISBN 978-0-7146-4856-9. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. februarja 2016. Pridobljeno 6. avgusta 2014.
  36. ↑ Alexander A. Pikayev (1994). »Post-Soviet Russia and Ukraine: Who can push the Button?« (PDF). The Nonproliferation Review. 1 (Spring–Summer) (3): 31–46. doi:10.1080/10736709408436550. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 21. maja 2014. Pridobljeno 6. avgusta 2014.
  37. ↑ C. J. Chivers (16. julij 2005). »Ill-Secured Soviet Arms Depots Tempting Rebels and Terrorists«. The New York Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. decembra 2014. Pridobljeno 15. junija 2014.
  38. ↑ Stuart Ramsay (1. maj 2014). »Ukraine: Militia Controls A Million Weapons«. Sky News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. maja 2014. Pridobljeno 15. junija 2014.
  39. ↑ John Reed (5. junij 2012). »Soviet Tanks As Far As The Eye Can See«. Defense Tech. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. septembra 2014. Pridobljeno 15. junija 2014.
  40. ↑ »GDP growth (annual %)«. The World Bank. Arhivirano iz spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 13. februarja 2016.
  41. ↑ Kuzio Taras, p.457, Praeger Security International, Ukraine: Democratization, Corruption, and the New Russian Imperialism Arhivirano 2017-03-21 na Wayback Machine., 2015.
  42. ↑ »TU.S. Suspends Some Aid to Ukraine Over Kolchuga Sale to Iraq«. IIP Digital. 24. september 2002. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. aprila 2016. Pridobljeno 25. marca 2016.
  43. ↑ Minnie Chan (19. januar 2015). »The inside story of the Liaoning: how Xu Zengping sealed deal for China's first aircraft carrier«. South China Morning Post. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. marca 2016. Pridobljeno 25. marca 2016.
  44. ↑ »Новини Управління Прес-служби МО«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. avgusta 2012. Pridobljeno 15. februarja 2008.
  45. ↑ 45,0 45,1 NATO confirms readiness for Ukraine's joining organization Arhivirano 2010-04-19 na Wayback Machine., Kyiv Post (April 13, 2010)
  46. ↑ NATO membership for Georgia and Ukraine held off Arhivirano 2011-02-02 na Wayback Machine., BBC (April 4, 2008)
  47. ↑ »New Ukraine Coalition Agreed, Sets NATO As Priority«. Radio Free Europe/Radio Liberty. 22. november 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. novembra 2014. Pridobljeno 22. novembra 2014.
  48. ↑ Spotlight: Scrapping non-aligned status paves Ukraine's way to NATO, fuels Russia's wrath Arhivirano 2015-04-06 na Wayback Machine..
  49. ↑ Yatseniuk: Ukrainian army to switch to contract service, de facto become part of NATO Arhivirano 2016-02-12 na Wayback Machine., Interfax-Ukraine (11 February 2016)
  50. ↑ Hall, Ben (26. april 2021). »Ukrainian leader calls for revamp of peace process to end Donbas war«. Financial Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. aprila 2021. Pridobljeno 27. aprila 2021.
  51. ↑ »General, 13 soldiers killed as militants down military helicopter«. Russia Herald. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. maja 2014. Pridobljeno 29. maja 2014.
  52. ↑ »Abandoned Donbas Battalion fights on«. Kyiv Post. 24. avgust 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. avgusta 2014. Pridobljeno 27. avgusta 2014.
  53. ↑ »Why is Ukraine's Army So Appallingly Bad?«. The New Republic. 9. maj 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. julija 2014. Pridobljeno 20. septembra 2014.
  54. ↑ »Ukraine's Defense Ministry presents new military uniform«. UNIAN. 27. julij 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. marca 2016. Pridobljeno 27. julija 2015.
  55. ↑ »З назв військових частин прибрали радянські відзнаки. СПИСОК«. Історична правда. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. avgusta 2018. Pridobljeno 13. avgusta 2018.
  56. ↑ »УКАЗ ПРЕЗИДЕНТА УКРАЇНИ №344/2016« [Ukaz of the President of Ukraine No. 344/2016] (v ukrajinščini). President of Ukraine. 22. avgust 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. januarja 2017. Pridobljeno 17. februarja 2017.
  57. ↑ 57,0 57,1 Ponomarenko, Illia (7. januar 2022). »Who can and can't join Ukraine's Territorial Defense Force«. The Kyiv Independent. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. marca 2022. Pridobljeno 29. decembra 2022.
  58. ↑ »Conflict in Ukraine«. Global Conflict Tracker. Council on Foreign Relations. 28. februar 2022. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. februarja 2022. Pridobljeno 28. februarja 2022.
  59. ↑ »Ukraine's New Offensive Is Fueled by Captured Russian Weapons«. Wall Street Journal. 5. oktober 2022. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. oktobra 2022. Pridobljeno 10. oktobra 2022.
  60. ↑ »Ukrainian Armed Forces 2009« (PDF). str. 78. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. februarja 2016. Pridobljeno 22. oktobra 2010.
  61. ↑ 61,0 61,1 »Ukraine to end military conscription after autumn call-ups«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. februarja 2014. Pridobljeno 24. februarja 2014.
  62. ↑ »Ukraine battles persist before cease-fire deadline; 25 dead«. The Washington Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. decembra 2015. Pridobljeno 13. februarja 2016.
  63. ↑ »Ukraine has one million ready for fightback to recapture south | Worl…«. archive.ph. 10. julij 2022. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. julija 2022. Pridobljeno 11. julija 2022.
  64. ↑ Ukase of the President of Ukraine #555/2015: About decision of the National Security and Defense Council of Ukraine of 2 September 2015 "About new edition of the Ukrainian military doctrine" (УКАЗ ПРЕЗИДЕНТА УКРАЇНИ №555/2015: Про рішення Ради національної безпеки і оборони України від 2 вересня 2015 року "Про нову редакцію Воєнної доктрини України") Arhivirano 4 July 2017 na Wayback Machine..
  65. ↑ »Official website of National Defense University of Ukraine«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. decembra 2013.
  66. ↑ »НАЦІОНАЛЬНИЙ ВІЙСЬКОВО-МЕДИЧНИЙ КЛІНІЧНИЙ ЦЕНТР «ГОЛОВНИЙ ВІЙСЬКОВИЙ КЛІНІЧНИЙ ГОСПІТАЛЬ»« [Zgodovina glavnega vojaškega kliničnega centra]. gvkg.kiev.ua (v ukrajinščini in angleščini). National Military Main Medical Clinical Center. 13. februar 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. februarja 2016. Pridobljeno 13. februarja 2016.
  67. ↑ 67,0 67,1 (ukrajinsko) The Defense Ministry told which areas of shortage of recruits Arhivirano 2017-06-08 na Wayback Machine., Ukrayinska Pravda (30 May 2017)
  68. ↑ »Ukraine lowers its conscription age to 25 to replenish its beleaguered troops«. AP News (v angleščini). 3. april 2024. Pridobljeno 4. aprila 2024.
  69. ↑ »Ukraine to end military conscription after autumn call-ups«. UPI. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. decembra 2014. Pridobljeno 22. decembra 2014.
  70. ↑ »Ukrainian Parliament Recommends Resumption Of Mandatory Conscription«. Radio Free Europe/Radio Liberty. Radio Free Europe. 17. april 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. decembra 2014. Pridobljeno 22. decembra 2014.
  71. ↑ »Ukraine to spend five percent of 2015 budget on defense and security«. reuters. 20. december 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. septembra 2015. Pridobljeno 30. junija 2017.
  72. ↑ »Draft law No. 4320 and Decree No. 607 on partial mobilization full text«. Kyiv1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. decembra 2014. Pridobljeno 22. decembra 2014.
  73. ↑ »Turchynov: Ukraine to see three waves of mobilization in 2015«. Kyiv Post. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. decembra 2014. Pridobljeno 22. decembra 2014.
  74. ↑ »Over 1000 criminal inquires opened into draft evasion cases«. Interfax. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. decembra 2014. Pridobljeno 23. decembra 2014.
  75. ↑ »Получение загранпаспорта в Украине« [Passport Service of Ukraine]. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. aprila 2015. Pridobljeno 23. decembra 2014.
  76. ↑ »Poroshenko signs decree on demobilization of sixth wave of Ukraine troops«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. oktobra 2016. Pridobljeno 18. oktobra 2016.
  77. ↑ »Zelensky instructs Cabinet to develop bill on changing military training system with ending conscription into army from Jan 1, 2024«. Interfax-Ukraine (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. februarja 2022. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  78. ↑ »Number of Ukrainian military servicemen to increase by 100,000«. www.ukrinform.net (v angleščini). Februar 2022. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. februarja 2022. Pridobljeno 1. februarja 2022.
  79. ↑ »Ukraine leader frees convicts with combat skills to fight Russia«. Al Jazeera (v angleščini). 28. februar 2022. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. septembra 2022. Pridobljeno 22. septembra 2022.
  80. ↑ War has a female face Arhivirano 2016-08-04 na Wayback Machine., UNIAN (4 August 2016)
  81. ↑ »Ukraine: The Latest - 'War doesn't have a gender': The evolving role of women in Ukraine's armed forces«.
  82. ↑ »Ukraine to Call Up Women Over 20 for Armed Forces«. Newsweek. 4. februar 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. oktobra 2016. Pridobljeno 9. februarja 2016.
  83. ↑ Zhanna Bezpyatchuk and Roman Lebed (23. avgust 2018), Хрещатиком вперше пройде жіночий батальйон, BBC, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. aprila 2022, pridobljeno 30. marca 2021
  84. ↑ Anastasia Vlasova (24. avgust 2018), Meet One of the First 120 Women to Have Marched in Military Parade in Kyiv, Hromadske International, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. junija 2021, pridobljeno 30. marca 2021
  85. ↑ Армія – це не тільки чоловіки з автоматами: у параді Незалежності вперше маршував жіночий батальйон, Information agency ASPI news, 24. avgust 2018, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. julija 2021, pridobljeno 30. marca 2021
  86. ↑ Ukraine appoints its first female general Arhivirano 9 November 2020 na Wayback Machine., Kyiv Post (14 October 2018)
  87. ↑ »Defense team intends to seek POW status for Ukrainian pilot Savchenko«. Kyiv Post. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. decembra 2014. Pridobljeno 23. decembra 2014.
  88. ↑ 88,0 88,1 88,2 88,3 88,4 88,5 88,6 88,7 »Міністерство«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktobra 2007. Pridobljeno 10. aprila 2008.
  89. ↑ Quarterly, Middle East (1. september 2004). »Al-Kut, Iraq: After-Battle Report«. Middle East Quarterly. Arhivirano iz spletišča dne 17. maja 2008. Pridobljeno 10. aprila 2008.
  90. ↑ »EU Naval Force Admiral Visits Ukrainian Navy Warship Hetman Sagaidachny«. 18. december 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. februarja 2014. Pridobljeno 19. septembra 2014.
  91. ↑ »Украинский контингент участвует в операциях против бандформирований в Конго Подробности читайте на УНИАН«. unian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. januarja 2015. Pridobljeno 27. januarja 2015.
  92. ↑ 92,0 92,1 92,2 92,3 »UN Mission's Contributions by Country for September 2010« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 21. marca 2017. Pridobljeno 28. junija 2017.
  93. ↑ »DR Congo: UN peacekeeping mission receives tactical helicopters from Ukraine«. UN Daily News. 7. marec 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. maja 2014. Pridobljeno 18. junija 2014.
  94. ↑ Alexander Smith (14. maj 2014). »Helicopter May Land Ukraine's Military in Hot Water With U.N.«. NBC News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. maja 2014. Pridobljeno 18. junija 2014.
  95. ↑ Erlanger, Steven (2. marec 2014). »Ukrainian Government Rushes to Dampen Secessionist Sentiment«. The New York Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. marca 2014. Pridobljeno 3. marca 2014.
  96. ↑ »Ukraine 'preparing withdrawal of troops from Crimea'«. BBC News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. marca 2014. Pridobljeno 19. marca 2014.
  97. ↑ Poroshenko, Petro. »President: The words "Glory to Ukraine! Glory to the Heroes!" will be the official greetings of the Armed Forces of our state«. PRESIDENT OF UKRAINE Official website. Government of Ukraine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. aprila 2019. Pridobljeno 11. avgusta 2018.
  98. ↑ »Ukraine's Independence Day military parade in Kyiv«. The Ukrainian Week. 24. avgust 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. januarja 2021. Pridobljeno 24. avgusta 2018.
  99. ↑ »Музеи » Страница 7 » Интересные места Киева«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. decembra 2019. Pridobljeno 8. aprila 2020.
  100. ↑ 100,0 100,1 100,2 Fashion statement: Ukrainian troops debut post-Soviet uniforms Arhivirano 2016-08-29 na Wayback Machine., The Washington Times (25 August 2016)
  101. ↑ Бережной (15. december 2009). »Украинские солдаты будут задирать ноги на 5 см ниже«. www.segodnya.ua. Влад. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. decembra 2017. Pridobljeno 8. aprila 2020.
  102. ↑ »"Национальный" строевой шаг сделает украинскую армию элитарной«. MIGnews. 25. februar 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. decembra 2017. Pridobljeno 8. aprila 2020.
  103. ↑ 103,0 103,1 103,2 Ukrainian military budget to reduce likelihood of separatist attacks in Donetsk and Luhansk, improve infrastructure security Arhivirano 2016-03-01 na Wayback Machine., IHS Jane's 360 (2 December 2015)
  104. ↑ "Ukraine to spend 3% of GDP on defense in 2017: Finance minister", UNIAN (13 August 2016)
  105. ↑ »UNIAN News. Latest news of Ukraine and world«. uatoday.tv. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. marca 2016. Pridobljeno 27. marca 2016.
  106. ↑ Adriana Lins de Albuquerque and Jakob Hedenskog Ukraine A Defence Sector Reform Assessment Arhivirano 2017-12-01 na Wayback Machine. FOI-R-4157-SE
  107. ↑ »Ukraine's Toughest Fight: The Challenge of Military Reform«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. oktobra 2018. Pridobljeno 2. oktobra 2018.
  108. ↑ "Valeriy Zaluzhnyy" Arhivirano 8 October 2022 na Wayback Machine., Time, 23 May 2022.
  109. ↑ »Ukraine Military Spending/Defense Budget 1993-2022«. www.macrotrends.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. oktobra 2022. Pridobljeno 2. oktobra 2022.
  110. ↑ »Ukraine: military spending 2000-2021«. Statista (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. oktobra 2022. Pridobljeno 2. oktobra 2022.
  111. ↑ 111,0 111,1 111,2 111,3 111,4 »Склад і структура видатків Державного бюджету України«. Pidru4niki. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2021. Pridobljeno 3. aprila 2022.
  112. ↑ »Про Державний бюджет України на 2008 рік та про внесення змін до деяких законодавчих актів України«. zakon.rada.gov.ua.
  113. ↑ »Гра в солдатики«. 13. marec 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. decembra 2019. Pridobljeno 26. novembra 2019.
  114. ↑ АННА БАБІНЕЦЬ (29. september 2009). »Як Тимошенко закрила роти генералам« [How Tymoshenko closed her mouth to the generals]. pravda.com.ua. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. decembra 2019. Pridobljeno 2. decembra 2019.
  115. ↑ »Міністр оборони обіцяє стимулювати військових преміями, Михайло Єжель, оборона, Міністерство оборони — ВКурсе.ua новини України«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. decembra 2019. Pridobljeno 26. novembra 2019.
  116. ↑ Богомолова, Н. І. (2012). »Проблеми Формування Системи Видатків Державного Бюджету«. Ефективна Економіка (2). Arhivirano iz spletišča dne 20. decembra 2019. Pridobljeno 26. novembra 2019.
  117. ↑ »Военные расходы Украины в 2013 году увеличены на 1,15% – Минфин — Finance.ua«. news.finance.ua. 13. december 2012.
  118. ↑ 118,0 118,1 »Бюджет-2015: освіту і соціалку урізають, армії додають«. 24. december 2014.
  119. ↑ »Військовий бюджет-2017: Скільки Україна витратить на техніку і оборону (ТАБЛИЦЯ) – oстанні новини з АТО«.
  120. ↑ 120,0 120,1 120,2 »Бюджеті 2019 – на оборону передбачено 5,38% ВВП«. 23. november 2018.
  121. ↑ »Рада ухвалила бюджет-2020«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. novembra 2019. Pridobljeno 26. novembra 2019.
  122. ↑ »Рада ухвалила бюджет 2021: кому і на що бракуватиме коштів«. BBC News Україна. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. januarja 2023. Pridobljeno 12. oktobra 2021.
  123. ↑ Zinets, Natalia (12. maj 2022). »War forces Ukraine to divert $8.3 bln to military spending, tax revenue drops - minister«. Reuters (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. januarja 2023. Pridobljeno 2. oktobra 2022.
  124. ↑ »Верховна Рада України ухвалила держбюджет на 2023 рік«. kmu.gov.ua. 3. november 2022. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. decembra 2022.
  125. ↑ »Міністерство Фінансів України«. mof.gov.ua. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. marca 2023. Pridobljeno 7. marca 2023.
  126. ↑ »Міністерство«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. novembra 2007. Pridobljeno 14. novembra 2008.
  127. ↑ »Про День захисника України | від 14 October 2014 № 806/2014« [On the day of defenders of Ukraine | 14 October 2014 No. 806/2014]. zakon3.rada.gov.ua (v ukrajinščini). 14. oktober 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. marca 2016. Pridobljeno 2. marca 2016.
  128. ↑ »День десантників вирішили перенести«. Українська правда. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. januarja 2018. Pridobljeno 27. marca 2018.
  129. ↑ »Указ Президента України №380/2017 від 21 листопада 2017 року "Про День Десантно-штурмових військ Збройних Сил України"«. president.gov.ua. Адміністрація Президента України. 21. november 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. decembra 2017. Pridobljeno 2. decembra 2017.
  130. ↑ »Poroshenko: 469 Ukrainian paratroopers killed in Donbas amid war«. UNIAN. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. decembra 2017. Pridobljeno 2. decembra 2017.
  131. ↑ Ukraine marks Armed Forces Day (Video), UNIAN (06 December 2017)
  132. ↑ »Benefits for the servicemen of the ATO«. Харькова Тимохов. 8. september 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. oktobra 2014. Pridobljeno 3. oktobra 2014.
  133. ↑ »Статус участника боевых действий бойцы АТО пока получают только посмертно«. censor. 6. oktober 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. oktobra 2014. Pridobljeno 29. decembra 2014.
  134. ↑ »Участник боевых действий. Нереальная мечта участника АТО«. Gazaeta. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. januarja 2015. Pridobljeno 29. decembra 2014.
  135. ↑ »Ukraine Special Weapons«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. novembra 2015. Pridobljeno 25. novembra 2015.
  136. ↑ Igor Chepkov.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Oborožene_sile_Ukrajine&oldid=6326940«