Pojdi na vsebino

Pierre Beaumarchais

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pierre Augustin Caron de Beaumarchais
Pierre Augustin Caron de Beaumarchais
Rojstvo24. januar 1732({{padleft:1732|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})[1][2][…]
Pariz[1][4][…]
Smrt18. maj 1799({{padleft:1799|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})[2][5][6] (67 let)
Pariz[2][4][5]
Poklicglasbenik, pesnik, poslovnež, založnik, dramatik, diplomat, finančnik, publicist, preprodajalec orožja, vohun, urar
Narodnostfrancoska
Državljanstvo Francija[7]
Literarno gibanjerazsvetljenska književnost
Podpis

Pierre Augustin Caron de Beaumarchais [piér ogüstén karón bomaršé], francoski komediograf, * 24. januar 1732, Pariz, † 18. maj 1799, Pariz.

Življenje in delo

[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v družini pariškega urarja, živel nemirno, napol potepuško življenje, menjaval poklice, bil glasbeni učitelj, se zapletal v škandale bil nekaj časa francoski tajni agent v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske ter habsburški monarhiji. V času francoske revolucije je bil nekaj časa zaprt, nato zbežal v tujino, nazadnje pa zopet živel v Parizu in tu leta 1799 umrl.[8]

Avtor, ki je napisal 18 del, se je najprej poskusil v dramatiki s sentimentalno meščansko dramo, nato uspel s komedijama Seviljski brivec (Le barbier de Séville, 1775), ki je predloga Rossinijevi operi Seviljski brivec (1816) in Veseli dan ali Figarova svadba (La folle journée ou le mariage de Figaro, 1784), ki je predloga Mozartovi operi Figarova svatba (1784). [9] Po komediji Figarova svadba je Linhart priredil veseloigro Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki je v knjigi izšla leta 1790, vendar je v tistih časih niso mogli igrati.[10]

Beaumarchaisovi deli združujeta v sebi dediščino Molièra, commedie dell'arte in rokokojske komedije, gradita zgodbo s spletkami, uporabljata zmešnjave, zamenjave in stalne tipe. S temi sestavinami se Figarovi svadbi druži nova satira. Novo v tej obsežni, v prozi napisani komedijije realistično prikazovanje francoske družbe tik pred revolucijo, njenega socialnega in moralnega razkroja, kot ga pooseblja v sebi zlasti visoko plemstvo. Njemu nasproti je Figaro, ki je predstavnik »tretjega stanu«, strmečega k enotnosti in svobodnemu razmahu svojih sposobnosti. Razsvetljenska kritika starega fevdalnega reda in obramba meščanskega stanu se v igri prepleta z živahno rokokojsko ljubezensko pesmijo. Z Beaumarchaisovimi deli je komedija 18. stoletja dosegla svoj vrh. Pomembni so tudi njegovi Spomini (Mémoires contre Goezman, 1774), sramotilni spis s katerim je ožigosal tedanje družbene razmere.[11] S svojimi idejami pa so njegove komedije že znanilec francoske revolucije leta 1790, konča pa se tudi doba razsvetljenstva, čeprav njegova načela vplivajo še globoko v 19. stoletje.[8] Figarova svadba je v prevodu Igorja Lampreta v slovenščini izšla leta 1993. (COBISS)

Viri

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 Бомаршэ, Пьер-Огюстен-Карон // Энциклопедический словарь — Sankt Peterburg.: Брокгауз — Ефрон, 1891. — Т. IV. — С. 349-350.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Нольман М. Л. Бомарше // Краткая литературная энциклопедия — Moskva: Советская энциклопедия, 1962. — Т. 1.
  3. ↑ Г. Риман Бомарше // Музыкальный словарь: Перевод с 5-го немецкого издания — Moskva: Музыкальное издательство П. И. Юргенсона, 1901. — Т. 1. — С. 140.
  4. ↑ 4,0 4,1 Бомарше Пьер Огюстен Карон де // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  5. ↑ 5,0 5,1 Archivio Storico Ricordi — 1808.
  6. ↑ Pierre-Augustin Caron de Beaumarchais (1732–1799)
  7. ↑ Biblioteca Virtual Miguel de Cervantes — 1999.
  8. ↑ 8,0 8,1 Kos, Janko. Pregled svetovne književnosti. DZS, Ljubljana 1982
  9. ↑ Cvetko, Ciril. Opera in njeni mojstri. Mladinska knjiga, Ljubljana 1963
  10. ↑ Janež, Stanko-Ravbar, Miroslav. Pregled Slovenske književnosti. Založba Obzorja, Maribor 1978.
  11. ↑ Mala splošna enciklopedija DZS. DZS, Ljubljana 1973-1975

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Pierre_Beaumarchais&oldid=5687153«