September

September se mi še vedno zdi pomembnejši mesec za nove začetke kot recimo novo leto. Občutek pričakovanja, ki ga prinese, načrtovanje novih podvigov, ko si lepo spočit in pregret od poletja, eno tako brbotajočo energijo ima, ko se stvari za naslednje leto postavljajo v nove okvirje. Novi delovni cilji. Nove šolske obveznosti. Nove smernice na nekaterih področjih življenja. Nimam pojma, kdaj je minil, kar naenkrat ga je konec.
Prinesel je plodove japonskega drena, ki se je letos le odločil, da bo lepo cvetel in obrodil. Plod je velikosti češnje, v sredini ima drobno okroglo peško, lupina je "zoprna", sredica pa medeno sladka in sočna.

Prinesel je simpatičen izlet, na katerem smo ob poti srečali polje sončnic.

Prinesel je ustvarjalni navdih. Lepo je, ko posvetiš večer osebi, ki ti je blizu in z mislimi nanjo ustvariš nekaj lepega. In še lepše je, ko je to točno to, kar si je želela.

Zapestnica

Prinesel je prve gobe. Otrokinja raztura, ni kaj. Poslikani so samo jurčki, ostalo je bilo v trenutku, ko je nastal posnetek, že narezano in blanširano.

Prinesel je eno novo izobraževanje. Nepričakovano ampak, jeeej, se veselim. Novo znanje, nova poznanstva, nova izkušnja. Majcha wird wieder Deutsch lernen. (in če je tole napačno zapisano je to samo zato, ker je od učenja minilo dvajset let, novi tečaj se pa še ni začel)

Prinesel je Euro Clay Carnival v Pragi. ampak ta zasluži in dobi čisto svojo objavo.

Še malo in bo oktober. Kdo ve, kaj bo ta prinesel?

Kar lepo uspeva

Kar smo sejali, bomo na novem vrtu tudi kosili.

Tudi tam, kjer so zdaj še vidne zaplate peska, poganjajo drobne bilke.
In japonski dren ima rdeče liste, kot obljubljeno.
Prav super bo.

Prvi pridelek

Po celotedenskem zanemarjanju sem danes spet stopila na vrt.
Zofka je fino zalila in vse je skokovito zraslo v teh dneh.
Borovnic bo spet ene pet, tako kot lani.
Ribeza bo bistveno več kot lani, kljub temu, da je praktično celoten posnetek na fotki.
Solatke sem uspešno vzgojila, ta vikend gredo v gredo.
Jagodi sta bili dve, pomljaskala sva jih z DH. Slastne so. In še kup jih čaka. Nekaj že za jutri, danes sem se odločila, da jim namenim še kakšen dan sončka.
Redkvice so itak hvaležne, ta vikend bodo domače na solati.
Paradižnik sem čisto sama kupila. In kaže dobro.

Rožce in druge tegobe

Vsako leto komaj čakam pomlad. Proti koncu zime si želim, da izgine vsa sivina in da pride svežina barv, obet novega, ki se kaže v popkih...
Takrat še ne mislim na to, da bom lep del pomladi preživela opremljena z zdravili proti alergijam, specialnimi pršili za nos in da bom, če slučajno pozabim dnevni odmerek ob pravi uri, del dneva preživela ob neznosnem občutku nemoči, ko te srbi nekje na pol poti med grlom in ušesi, na zadnji strani pljuč - znotraj, seveda - in ko ugotoviš, da so srbeče veke pravzaprav božji dar - se vsaj popraskaš lahko.
Dragi Šiškarji, tisto rjovenje sem bila jaz - ko kihnem, kihnem pošteno. In nakihala sem se v zadnjih dneh precej, z DH sva poskušala do neke zadovoljive mere spraviti vrt v red, še pred dežjem in tako hitro, da bodo mojstri, ki pridejo zdaj na vrsto, imeli pripravljeno, kar je potrebno.
Zaenkrat smo tukajle:

Vljudno prosim vse, da opazijo (od leve proti desni) lično urejene maline, izpuljene robnike in nasajene ciprese ob meji. Hvala. ☺
Preden bo pravi pridelek na vrtu bo še nekaj časa minilo, medtem se pa mastimo s kalčki. Pri Pehtranu sem našla en fajn link, preizkusila in ugotovila, da se metoda krasno obnese. Kalčki na moji sliki so iz leče, trenutno hrustamo porcijo sončničnih (ki so fenomenalni). Priporočam, je dobro, zdravo, enostavno in poceni. Pa strašno fensi za na sendvič ali v solato. ☺

Dežja, ki trenutno škrablja po oknu pisarne sem vesela. Zalil bo presajene rastline, opral plošče na vrtu, zlasti in predvsem pa, upam, spral cvetni prah iz zraka kam drugam. Za preganjanje sivine dni bo poskrbel šop domačih tulipanov, ki sem jih porezala in dala v vazo preden sem prestavila čebulice.

Nekaj časa pa me že razveseljuje šopek posebne vrste, ki domuje na kuhinjski mizi že odkar ga imam, ampak ga še nisem "spravila v svet" - sem pa vse avtorje izdatno polupčkala.

Rumen cvet je od tavelikega sina, tulipančki od srednjega sina
in pisani cvet od Otrokinje (ta je celo dišal)

Zelo prijazen. Tudi alergikom. :D

Bagri, ne krtki...

Naš vrt doživlja konkretne spremembe.
Lani po vsej utrujenosti od obnove in selitve nismo naredili na vrtu ničesar. V že pripravljen zelenjavni del smo vrgli nekaj semen in podarjenih sadik, na cvetličnem delu smo gledali kar je pač zraslo, češenj ni bilo kaj prida, saj je bilo drevo staro in slabo...
Letos je energije nekaj več, sploh  ker sonček dela svoje in ker po intenzivnem marčevskem bivanju v pisarni prav paše malo gibanja.
Peskovnik smo podarili sosedovim deklicam.
Hiško smo podrli, itak je bila bolj kot igri namenjena shranjevanju stare šare.
Požagali smo drevo. Že jeseni. Nekaj drv smo shranili, drobne veje in votle dele smo zakurili na kresu. Mulčki so uživali. Streha je še postavljena kot zaklon pred vročino. Cel žur. S preostankom se bomo pa še konkretno ukvarjali, tam namreč potrebujemo prostor za druge stvari.
Preizkusili smo, ali lahko obstoječe betonske robnike odstranimo. Lahko. Nekaj jih gre stran, nekaj jih bomo porabili za razmejitev zelenjavnega dela vrta od trave ter malin od zelenjavnega dela.
Prestavili smo nekaj rož. Nekaj jih domuje pred hišo, nekaj na drugih mestih, nekaj je obljubljenih sosedovim, ostale gredo stran.
Intenzivno se pripravljamo na izdelavo terase. To je od vsega še najbolj pomembno, pa najbolj se veselimo. To pa drugič. Za danes le še nekaj fotk - vrt lani, ko je bilo posajeno, kar smo pač uspeli.
In letos - preden smo se sploh pošteno lotili in zdaj, ko je za nami že kar nekaj vloženih potnih ur.

Trenutno:

Ko nas ni bilo

Med našo ne tako kratko odsotnostjo si je Zajc naredil vse skupaj malo po svoje. Namesto da bi se zadrževal v običajnem kotu za sedežno, kjer ni ničesar, edino prostor za Zajca, si je domovanje ustvaril na drugi strani. Tam, kjer imamo lučko, katere kabel je bil iz preventive sicer skrit v deki, stojalo za časopise, zaboj s stvarmi za Zajca (ja, no, nismo še uredili pravega mesta zanj) in pručka, ki trenutno sicer služi za klubsko mizico. V glavnem kotiček, kamor Zajc nikdar ni zahajal. Razen zdaj, ko smo bili na dopustu. Posledica? Na pol pojedena orhideja, "čipkasta" deka iz flisa in obgrizen kabel od luči. Po kakšnem čudežu še zdaj funkcionirata tako Zajc kot luč ne vem, ampak funkcionirata. Mislim, svašta. :S


Malo po svoje so rasle tudi bučke. Ker je tukaj precej deževalo nekako ni bilo potrebe po zalivanju vrta, torej tudi hodili niso kaj dosti okrog. In bučke, ki so bile ob prvi beri fotografirane so na normalnem krožniku, smo morali ob vrnitvi slikati ob drugačnem "merilu" (cokla za vrt št. 37).


Okrogle smo delno podarili, delno zmazali, tisto dolgo pa še kar jemo. K sreči sem dobila od sosede recept za bučni pečenjak, ki gre vsem zelo v slast, tako da bomo taveliko tudi pomlatili še preden se pokvari. Recept še objavim.

Krtkanje

Hiška Šiška ima nekaj vrta. Odkar pomnim, je na njem nekaj malega trave, sredi katere je ogromna češnja, poleg trave cvetlična greda, ob vsem skupaj potka, na drugi strani potke ogromen del, ki je bil nekoč do zadnjega centimetra zasajen z različno zelenjavo. In, seveda, z obveznimi "fižolovimi preklami" ob sosedovi meji, da "se je manj videlo k nam", nekaj pohodnih plošč pri stopnicah v hišo in še ena manjša cvetlična greda.
Že moja mama je naredila ogromno revolucijo, ko je del vrta, ki je bil včasih namenjen zelenjavi, "žrtvovala" in gor postavila peskovnik za vnuke in hiško za otroke.
Mi bomo šli korak dlje in bomo vrt popolnoma predrugačili. Nekaj že letos, glavnino pa kasneje. Za letos je bilo hudih projektov dovolj. Nekoč bo trave več, zelenjave za vzorec, zelišča vseh vrst, rože, ki so všeč nam, nova češnja, maline namesto fižolovih prekel...
Zaenkrat sta na vrsti dva projekta. Najpomembnejša je terasa, da bomo kavico pili v malo prijetnejšem, lesenem, s cvetličnimi koriti obdanem prostorčku. To bo projekt, ki se ga bo lotil DH. With a little help from our friends. ;) En del cvetlične grede bomo pa tudi kmalu pripravili, da bo tam našlo prostor stojalo za perilo. Zdaj so bile čez cel vrt napeljane vrvi, pa mi to ni ravno najbolj všeč. Na stojalo gre več perila, pa še ne opleta po celem vrtu.
Včeraj sva, medtem ko je bolna otrokinja popoldne počivala in sta se fanta preganjala za žogo s sosedovimi mulčki, malo krtkala. Rila po zemlji. Prvotna trema, saj so oživeli vsi spomini, zakaj ne maram ukvarjanja z vrtom, se je umaknila in na koncu sicer kratkega krtkanja sem se počutila prav imenitno.
Nekaj stvari sva populila (tudi če so bili vmes spet kakšni zajčki, kot sem ekrat pred leti na grozo stare mame že naredila - pa kaj), nekaj prestavila, nekaj obrezala, nekaj pometala ven. Nimam pojma, ali sva naredila po reglcih, ali sva vmes zagrešila kakšen vrtičkarski smrtni greh - bo, kar bo. Ker letos razen zgoraj omenjenih stvari bistvenih sprememb ne bomo delali, bo treba čez čas prekopati zemljo in jo pripraviti na zasaditev. Že kujem načrte, s čim se bomo poigrali. Zdaj me kakšno deževno popoldne čaka iskanje informacij o tem, kako se ukvarjati s stvarmi, ki jih želimo imeti na vrtu. Bomo rabili sadike? Semena? Je lega primerna?
Kakor sem imela kot otrok odpor do vrta, ker je bila to vedno neka huda obveznost, ki je marsikdaj prekrižala zame pomembnejše in/ali prijetnejše reči, se zdaj vsega skupaj na nek način prav veselim. Kakšen plevel kje vmes me ne moti, nekatere stvari imamo radi in bodo našle prostor pri nas, pa še štirinožnega odjemalca za vse sorte imamo pri hiši. Če bo zraslo, bomo pojedli, če ne bo zraslo, ne bo nobena drama.
Včeraj sem prav z veseljem opazovala, kako se kup reči prebuja kar samih od sebe. Popki na drevju, magnolija že kaže barvo svojih cvetov, narcise in tulipani že kukajo ven. Še malo, pa bodo oživele barve. Nekatere komaj čakam, nekatere me bodo presenetile, ker ne vem točno, kako je bilo. Vsekakor se začenja prva vrtičkarska sezona v Hiški Šiški, ki bo prinesla odgovore na veliko vprašanj, natančnejše načrte za prihodnje leto, nekaj krme za Zajca in, upam, tudi nekaj veselja za vse skupaj.
Spodnja magnolija je sposojena, ko bo naša v polnem cvetu, bo dobila nekaj prostora tudi tukaj.