Razdejanje

Toča je kot kamenje udarjala po strešnih oknih. Prišla, potolkla, šla. V nekaj minutah je bilo vsega konec. Posnetki so od daleč. Blizu raje ne grem.

Kako svizec zavija v folijo

Načeloma se trudim, da je tale moj blog bolj lahkoten kot strahotno resen. Vsega ostalega je okrog nas čisto dovolj, tako da v tale moj kotiček ne vnašam kaj dosti reči, o katerih beremo v časopisju ali poslušamo v dnevno informativnih oddajah.

Čeprav načeloma ne dovoljujem, da mi določene reči zlezejo pod kožo, pa čeprav se me še kako tičejo, npr. redne podražitve bencina ali kaj podobnega, mi je pa tale današnja stavka danes odnesla pokrov. No, ne stavka kot taka ampak določeni vidnejši akterji.

Ljudje niso zadovoljni. OK, imajo vso pravico, da niso, imajo tudi pravico, da pričakujejo ali zahtevajo več, če se jim zdi. Kaj bodo dobili je pač vprašanje časa, odločenosti drugih v tej zgodbi, dejanske situacije, ki je vse prej kot rožnata, ampak okej, naj izražajo svoje zahteve tudi na tak način, če se jim zdi prav. (Moje osebno mnenje: stavkati preden je razjasnjeno vse in v situaciji, ko pač ni denarja, nima nekega posebnega smisla in meče še slabšo luč na organizatorje. Nekako se mi zdijo kot mulo, ki trmari, zakaj so starši zaklenili čokolado v špajzo, pa kar noče videt, da ne samo da v špajzi ni čokolade, še drugega počasi zmanjkuje. Poleg tega se mi zdi bedasto – tukaj ciljam direktno na SVIZ - skrivati finančne in delovne zahteve za neko kao slabšo kvaliteto – me prav zanima, kdaj v zgodovini je že kdo stavkal npr zaradi tega, ker v njegovi fabrki izdelujejo preslabe izdelke...).

Nas osebno razen stavka v vzgoji in izobraževanju danes ni prizadela. S policisti nimamo opravka, z zdravstvom tudi ne, kako je po uradih ne vem. OK, mulčki so ostali doma, kar pomeni, da je bilo od načrtovanega delovnika izvedenega nič ur, kar pomeni, da bom delala danes pa še nekaj dni ob večerih, da nadoknadim tale »dela prost dan«. Najbrž tudi med vikendom, zvečer, seveda, ker šole in vrtci takrat ne delajo, trije mulčki pa pač zahtevajo določeno mero angažiranosti, časa in energije. Pa bomo že nekako prinesli not, še kaj hujšega kot en zamujen delovnik smo kdaj nadomestili.

Danes me je v luft vrgla izjava g. Štruklja, ki so ga v članku na siol.net citirali takole: »"Ta rezultat presega vsa naša pričakovanja." Glede na to, da je trenutno v šolah in vrtcih po njegovih besedah le okoli 2900 otrok, pravi, da ni nobenega dvoma, da so tudi starši podprli prizadevanja sindikatov.« Kako prosim? Haloooo? Na spletni strani vrtca je v obvestilu med drugim napisano, »SAMO v izrednih primerih bomo stavkajoči poskrbeli za tiste otroke, ki bi se sicer znašli v tveganih razmerah z vidika varnosti otroka.... Za prisotne otroke bomo pripravili poenostavljeno obliko obroka.« V šoli smo bili starši obveščeni s pildkom, datiranim April 2012, podpisal ga je Stavkovni odbor SVIZ, v katerem piše »Prvi dan stavke, 18. aprila letos, bodo zaprte tudi osnovne šole. Zavedamo se, da vas bo stavka prizadela.« Če bi še nekako verjela iskrenemu opravičilu za nevšečnosti in če bi lahko namenila kanček razumevanja, mi pa pade mrak na oči, ko to, da je bilo danes v šolah prisotnih 2900 otrok, prodajajo kot to, da starši podpirajo sindikate. Ne, gospod Štrukelj, to, da nismo pripeljali otrok je neposredna posledica zaprtosti šol in ne znak podpore stavki.

Dragi šolniki, najdite si koga boljšega, ki bo zastopal vaše interese, tale vaš glavni svizec zavija vse skupaj v napačno folijo. Osebno cenim vaš poklic, vsakega posebej, ki si upa stopiti pred razred mularije, kakršna se najde danes. Mene sicer niste prepričali s tem, da RES delate 40 ur na teden in ste frej tistih dobrih 20 dni letno, kot kdo v gospodarstvu, ampak me to ne moti – ne zamenjam z vami, res ne. Vam pa povem, da vam zgoraj omenjeni gospod dela hudo škodo in ruši vaš ugled tudi pri tistih, ki imamo o vas sicer dobro mnenje.

Pa še citat, pisan na kožo današnjemu dnevu:

"It is a thousand times better to have common sense without education than to have education without common sense."(Robert Green Ingersoll)

Morda bom pa prevajalka

Stala sva na blagajni. Da bi hitreje minil čas v vrsti, sva štefnala po policah, ki so zraven.
Tole je del slovenske deklaracije na izdelku za odmaševanje odtokov. Pravzaprav zdajle niti ne vem, v koliko jezikih piše, ker sem po prvem odstavku nehala brat, pofotkala in se pomaknila dalje v vrsti.

Prepisano:

Učinkuje na umivalnikih, pomivalnih mizah, pršnih kadah, WCjih in odtokih. V najkrajšem času se bodo razkrojili ostanki v odtoku in cevnem sistemu jedil in mila, las, vate in mnogo več tega. Zaledeneli odtoki se raztopijo.

Fotka je priložena.

Nadaljevanja nisem niti brala.

Jaz znam boljše. Tako da, konec koncev, če je tole nekdo dobil plačano, zakaj ne bi plačali mene in za isti denar dobili boljšo reč?

Saj me ne mika zares, moj domet mi je jasen. Oziroma takole - tudi če znam dosti boljše, kot je primer zgoraj, nimam ksihta, da bi se tega lotila. Me pa malo pogreje, ko vidim, koliko skrpucal se najde. In si tudi mislim svoje, ko pomislim, skozi koliko rok in oči najbrž gre takale nalepka, preden je dokončno potrjena. In kljub vsemu piše, kar piše. Potem se tudi vprašaš, kadar je deklaracij več, če so za slovenščino naredili, kar so naredili, kako je z drugimi jeziki? Kateri je izvorni? In če ni v nemščini ali angleščini, kar pri hiši nekako znamo, kako naj se zanesemo na to, kar piše? Kaj če izdelek napačno uporabiš zaradi takih cvetk?

Podobno se včasih sprašujem tudi pri knjigah. Ja hudiča, če jaz, naravoslovna duša, ki berem pretežno zalimana sredi noči malo pred spanjem, najdem cvetke (tako slovnične kot prevajalske), kaj zaboga so počeli vsi pred mano, ki so brali ta tekst?

Brezveze

Od strašno nasmejano sončno prijazne sem samo še strašno. Če se že slučajno pokaže kaj sončka ali kaj za nasmejat, se že nekje priplazi nekaj, kar uniči tisto, kar sem počasi poskušala postavit nazaj.
Iz dneva v dan, iz tedna v teden. Ravno se mi zdi, da se bom počasi lahko malo oddahnila, uredila kaj od vedno daljšega "to-do spiska", pa sem spet na začetku. Brez volje, sitna, utrujena, neprespana, naveličana. In spet bom rabila nekaj dni, da se sestavim. In potem kaj? Naj samo čakam, kdaj in od kod bo udarilo naslednjič?
Ni mi všeč. Niti malo. Brezveze.

Podražitev Uskladitev cen

Vožnja z mestnim avtobusom v Ljubljani bo po novem dražja. No, oni pravijo, da so cene uskladili. Jaz pravim, da so jih podražili. Cene so se zvišale in to divje, pa če to poskušajo zakamuflirati v kakršnokoli frazo.
SSKJ pravi takole:

podražíti  -ím dov., podrážil (ȋ í) zvišati ceno: podražiti blago, živila; meso se je podražilo / podražiti proizvodnjo

No ja, morda pa se lahko takole igračkajo, SSKJ ob glagolu "podražiti" res ne navaja izrecno avtobusnih vozovnic...
Vožnja, ki je prej stala 0,80 EUR (z možnostjo poljubnega števila prestopov v intervalu ure in pol od prve vožnje za ceno ene vožnje) bo zdaj stala 1,20 EUR. Kar je 50 (petdeset!) odstotkov več.
Fanta sta dovolj velika, da na trening košarke, od doma oddaljen dve do tri postaje z mestnim avtobusom, hodita sama. Ker trening traja uro in pol neto, to pomeni zaradi preoblačenja, čakanja na avtobus itd. dve vožnji na fanta, torej štiri na dan, ko imata trening. Prej je to družinski proračun stalo 3,2 EUR. Zdaj bo to stalo 4,8 EUR. To je že toliko, da ju tisti dve postaji raje peljem z avtom. Je ceneje.
Kakor nam je bil novi koncept voženj z mestnimi avtobusi bistveno bolj všeč od prejšnjih žetonov, saj v sklopu ene vožnje že lahko kaj opravimo recimo v centru mesta in se s tem izgonemo parkiranju, bomo zdaj očitno spet večkrat v avtu kot na avtobusu.

Plus dneva :(

Smajli v naslovu je obrnjen pravilno. Na žalost....
Po enournem delu s pomočjo kupa tehnikalij kot so kompresor, dvigalka in specialni ključi sva z DH odkrila krivca za prazno zračnico, ki me je zjutraj "pozdravila" še pred prvo kavo. Odšraufala sva rezervo, zamenjala preluknjano gumo z rezervo (pravzaprav celo kolo), napolnila vse gume (če sva že kompresor razvlekla) in dolila malo olja, če sva že rihtala avto. Pa da povem po pravici: DH je naredil glavnino dela, tista dvojina v prejšnjem stavku je tako, da se lepše sliši. No, saj jaz nisem stala križem rok: šla sem po papir za brisat palčko od olja, se naučila, kam se olje sploh nalije, videla celoten sistem demontaže in montaže in vmes porezala suhe potonike, ki so rasle pred hišo. Sem pa prva videla krivca, DH je medtem namreč sedel v avtu. Bil je en plus šrauf (odtod naslov ☺), pobran neznano kje, predvidoma včeraj zvečer, saj sem se domov vrnila še čisto brez težav.
Ehja, kot da za danes ni bilo načrtovanega drugega dela... In zimskih gum sploh še nimam doma, s tem sem se nameravala ukvarjati naslednji teden.

Resnični plus nenačrtovanega postopanja zunaj pa v naslednji objavi.

Kako daš mulčka na "mute"?

Z Otrokinjo sva šli danes k logopedinji. Že nekaj časa sem opažala, da ona, če govori počasi, lepo izgovarja sičnike in šumnike, če govori "z delovno brzino" so pa vsi približno enaki - en čuden neopredeljiv zvok pač.
Tam sem izvedela, da ima otrok strahotno hripav glas (okej, danes je bil po treh dneh vrtčevskih počitnic gotovo dodatno "utrujen" ampak meni se vseeno ni zdelo nič posebnega, logopedinja se je pa kar za glavo držala), kar pomeni, da ima verjetno kaj čudnega z glasilkami (kakšne polipe ali kaj podobnega) in da naj otrok - glasovno počiva. Kar pomeni nobenega kričanja, nobenega šepetanja, čimmanj govorjenja. Da naj poskrbimo, da bo tiho, tudi če to pomeni, da gleda risanke. Za hip sem si zaželela, da bi bilo zdaj kakšno zoprno novembrsko vreme, da bi mirno ždeli vsak v svojem kotu, ne pa poletje (pravzaprav je še pomlad) z vso razigranostjo, ki jo prinaša, ko se otroci po cele dneve preganjajo zunaj. Nasploh moramo kot družina omejiti glasno govorjenje vseh vrst (torej tudi h kosilu ne pokličeš iz kuhinje ampak stopiš do vsakega posebej), da se navadimo.
Mi smo nasploh glasni, zlasti mulčki - pri nas se normalna debata, če se malo razživimo, po mojem sliši kot prepiranje pri kakšni drugi družini. Če nam uspe glasnost spraviti na normalo, bodo po mojem sosedovi mislili, da smo se odselili... ;)

Kako bomo ukrotili našo klepetuljo pa sploh še ne vem. Ona namreč govori za tri, ob vsaki stvari, ki jo želi povedati, pove še vse okrog - v istem stavku seveda -, tako da včasih, ko utrujen poslušaš samo na tričetrt, mirno izgubiš rdečo nit. Prav grozno mi je, ker jo moram včasih prekiniti sredi zagona, da naj govori tišje, da sva se danes popoldne že parkrat "pomenkovali" glede tega, pa da sploh ne vem, kaj nas še čaka. Do specialista je še dolga. Btw - do danes nisem vedela, da obstajajo foniatri. Pa bi čisto mirno shajala brez njih, če bi bilo po moje.
Za kakršnokoli idejo ali izkušnjo, ki bi lahko pomagala, da utišamo našo klepetuljo, bom zelo hvaležna.

Bila je huda mravljica...

... po Šiški je hodila,
pri Majchi je čez kuhno šla
in fejst jo razjezila...

Čisto po neumnem

Kombinacija slabe presoje in nervoze zaradi zamujanja na brezvezno sobotno jutro.
Prekršek popolnoma jasen, papirji in alkotest b.p.
Pravkar sem potrdila plačilni nalog.
Pa je šel lep kupček evrov po neumnem.
Lahko bi jih naložila v kaj bolj finega.
Niti mi ni podobno niti mi ni bilo treba.
Ehja :(

Ko otroka zbije avto

Naj najprej povem, da smi vsi živi in zdravi in celi. Kar pa ne pomeni, da se to ni zgodilo. V petek. In jaz sem izvedela - včeraj.
Takole je bilo. Včeraj pišem otroku opravičilo v beležko, ker šepa in ne bo mogel telovaditi. Od petka. Je čudno stopil pri košarki in ga boli neka kita na zgornji notranji strani stegna. Pri tem ugotovim, da sta dva lista beležke zlepljena skupaj in da ima en luknjo. Za hip mi ni bilo nič jasno, zakaj bi nekdo, ki rabi košček papirja izrezal luknjo iz enega popisanega, nakar mi kapne, da manjka - moj podpis. Ja kje pa je? Sem ga rabil. Čakaj, kako si rabil moj podpis? Ja ker sem bil brez naloge in sem ga prilepil v zvezek. In učiteljica ni nič opazila? Ne. Sledilo je klasično predavanje o tem, da itak vsi delamo traparije ampak da jih potem normalno priznamo in jih ne potlačimo nekam v kot in upamo, da ne bo nihče opazil, da je to goljufija, ker jaz nisem podpisala, da je bil brez naloge, in da sem malo razočarana, pa ne ker ni naredil naloge (jg, se zgodi) ampak predvsem zato, ker ne upa povedat, zato smo vendar mi, starši, tukaj. The usual stuff pač. In potem, ker sva ravno imela pogovor, vprašam, če je še kaj takega, za kar ne vem, pa bi morala. Pravi, da ne. V tistem mu začne brat nekaj signalizirat pa šuškat na ušesa. Vprašam še enkrat, trdno odločena, da bom izvedela, kaj je še zamolčanega. In izvem, da ga je v petek, ko je prihajal v knjižnico, od koder naj bi skupaj odšla potem domov, zbil avto. Na prehodu za pešce. Ko je bil že skoraj čez. Po kupu solz nekako spravimo iz njega, da je šel pravilno čez cesto, ko je bil že skoraj čez ga je oplazil avto, ki ga je sicer čakal, da je gospa ustavila in ga vprašala, če je OK, na pomoč je priskočil še en gospod, prav tako z namenom pomagat, obema je odvrnil, da je OK in je šel. Onadva pa tudi. Mali je prišel v knjižnico, kot sva bila dogovorjena, našla sem ga ravno pri izposojevalnem pultu, rahlo pretresenega. Če mu ne bi ravno knjižničar razlagal o tem, da je za DVDje nekaj zamudnine, bi to pretresenost pripisala čemu drugemu, tako sem pa mislila, da se ubogi otrok zaradi tistega denarja tako sekira in nisem bila niti pozorna. Ko je komaj lezel proti avtu je povedal, da je pri košarki čudno stopil in da se je noga razbolela na poti v knjižnico. Ajde, možno, jasno da nisem kaj dosti vrtala vanj, saj nisem niti v sanjah pričakovala, da je za tem vse kaj drugega.
Vse skupaj je utonilo v pozabo, saj sva imela na poti v vrtec še prometno nesrečo. Z nekaj zbitega pleha na obeh avtomobilih, drugega ni bilo nikomur. Bomo zrihtali na zavarovalnici, popravili avtomobile pa je. Mali se je zvečer slabo počutil, imel je piko vročine, pa smo jo pripisali utrujenosti po celem tednu, zdelanosti od antibiotikov od angine prejšnjega tedna in verjetno malo šoka zaradi karambola. Včeraj smo ugotovili, da ima potolčeno koleno, pošteno modrico na tazadnji in tisto nategnjeno (ali karkoli pač) vez. Popoldne gremo k zdravnici, ker je tista poškodba lahko kaj resnejšega, ne nujno športno malo nategnjena vez.
Zdaj imam polno glavo. Kako je možno, da odrasli, ki je bodisi kot udeleženec ali opazovalec v nezgodi, kjer je vpleten otrok, ne obvesti policije ali staršev? Ja, otrok je povedal, da je OK, ampak kdo je zdaj tukaj odgovoren za odločitev - odrasli ali še ne enajstletnik, ki tako odločitev lahko sprejme zato, ker ga je strah, zato, ker ne razmišlja trezno, zato, ker že malo zamuja ali enostavno zato, ker ga prvi hip še nič res ne boli in ne pomisli, da se take stvari razbolijo šele potem, ko adrenalin malo popusti? Dete zdaj ve samo to, da je bil avto rdeč, jasno mu ni padlo na pamet oziroma vprašanje, če si je bil sploh sposoben zapomniti registrsko številko ali znamko avtomobila. Nihče ni poklical niti policije niti staršev. Pa dandanašnji res kjerkoli, kaj šele v času prometne konice, v hipu lahko najdeš osebo z mobitelom. Ali pa bi se morda lahko zmigal kdo od preostalih, saj je tista ulica ob tisti uri polna avtomobilov.
Žuli me pa tudi starševski vidik vsega skupaj. Bi morali to opaziti že prej? Verjetno. Ampak kako, če slečenega otroka pri teh letih praktično ne vidiš, da bi opazil vsaj potolčeno koleno, če je vse, kar pove, povedano nekako z repom in glavo in umeščeno v vse ostalo dogajanje tako, da ti na pamet ne pade, da je zadaj nekaj drugega? Bi morali bolj vrtat? Ampak zakaj, če otroku verjameš in zaupaš? Je v vsej svoji samostojnosti prepričan, da bo itak sam uspel rešiti vse skupaj? Meni je kristalno jasno, da z DH nisva popolna starša. Prav slabo nama pa tudi ne gre. Mulčki so taki, kot bi si jih lahko samo želeli - prijazni, zabavni, pripravljeni pomagat, crkljivi, itak tudi nagajivi, razposajeni, vsak s svojimi karakternimi značilnostmi in reakcijami in se mi zdi, da kar uspešno krmarimo skozi družinsko življenje. Z vzponi in padci, smehom in solzami, dobro in slabo voljo - življenje pač. Zdaj se resno sprašujem, kaj smo naredili narobe, da otrok pri takem dogodku ne upa povedat, kaj se mu je zgodilo?

7edem

Grozljivka. Ne, ne film. Današnje jutranje temperature v prestolnici. Sem preslišala ali ob sedmih ali ob osmih, ampak sploh ni bistveno. Avgusta smo, no! Res sicer zadnjega, ampak vseeno avgusta. Pa ne more bit sedem stopinj zjutraj. Ane, da si zaslužimo še malo sonca?

Prvi gips

Pri treh otrocih je bil mlajši sine zadnji na urgenci. Šele pri devetih letih. Kar je manjši čudež glede na to, da ta otrok ni pri miru niti pol minute. Starejšemu so nekje pri štirih letih limali arkado, otrokinji so nekje pri slabih treh šivali čelo, tale ma pa gips.
Vozila sem se že proti domu, ko dobim vznemirjen klic starejšega, da naj pridem hitro domov, ker si je mlajši poškodoval komolec. Je hudo? Ne vem, ampak ga boli in ne more stegnit roke. Ups...
Šibam domov, komolec za dva, vse skupaj izgleda malo dislocirano. Hmmm...
Odbrzim po otrokinjo v vrtec, uspem zrihtati varstvo (kot nalašč vsi sosedovi odsotni). Prišla sta babi in dedi, dedi je odpeljal naju na urgenco, babi pa otrokinjo nazaj v vrtec, kjer so imeli tapoletno žurko. Kar bi sicer naredila jaz, če ne bi bilo nujnejših opravkov.
Urgenca. Huh... Težko jim kaj očitam, delajo non stop. Ampak vse skupaj je vseeno trajalo štiri ure. Sprejem. Vrsta, vsak posebej izpolnjuje tisti listek. Čakanje pred ordinacijo. Prednost imajo tisti z rešilcem (pa kaj je blo včeraj?) in otroci pod sedem let. V sezoni koles, igranja zunaj ipd popolnoma normalno, da jih je bila cela četica. Pregled pri zdravniku. Potem rentgen. Ponovni pregled pri zdravniku. Pa primerjalni rentgen zdrave roke (za kar sem bila hvaležna, ker če bi bilo neraj RES hudega, bi se videlo na prvi pogled, ne šele v primerjavi z zdravo roko, ne). Pa spet do zdravnika. In diagnoza. Potem še čakanje pred mavčarno. Končno pot domov. S taksijem. ;) Tam imajo k sreči avtomate s pijačo in sendviči, ker si v štirih urah tudi pošteno lačen in žejen, ne samo naveličan vsega.
Danes sem šla v šolo. Ne ker je otrok padel. To se zgodi. In ne ker so slabo ocenili poškodbo. Niso dohtarji. Edino, kar jim očitam je to, da so otroka z vidno poškodbo in kar hudimi bolečinami poslali domov. Samega oziroma v spremstvu leto starejšega brata. Z navodilom, naj ga starši peljejo na urgenco. Mislim, WTF? K sreči je tavelik otrok trezno in razumno bitje, da je pustil bratovo torbo v šoli, stekel naprej domov in me poklical, naj čimprej pridem. O vseh kajpačejih rajši ne razmišljam.
V šoli sem govorila z razredničarko in ravnateljico. Ravnateljico je presenetilo, ker menda običajno kličejo "za vsako figo". Kaj pa vem, v primerih poškodb je verjetno bolje poklicati prezgodaj kot prepozno. Bodo uredili kot je prav, sem prepričana.
Konec dober, vse dobro. Dete ma gips, danes ima domače crkljanje, jutri gre v šolo. Tisti z gipsi so ponavadi kar frajerji. Bogi revež, že tako ga vse punce obletavajo... Kaj ga čaka v naslednjih štirih tednih še ne ve. Vreme ni ravno prijazno za gips.