Sprehod po vrtu

Zima ni čas za šarit po vrtu. Ma ker je prijetno toplo in sonček lepo sije, sem naredila daljši obhod. Da ne bo pomote, je vse skupaj veliko par 10 metrov.  Prijetno so me presenetili cvetovi rožmarina, statice, pasje kamilice, lavanda lepo pocvita, ognjič se bohiti z ognjenimi cvetovi, ananasov žajbelj vztraja s cvetenjem, vratič se celo leto ne ustavi, celo maline sem najdla. A najbolj sem se raznežila pri violicah. A niso lepe? Pa kako šele dišijo...

Živalsko kraljestvo

Taka in podobna bitja mi delajo družbo na vrtu. Za sluzavce nisem več prepričana,da so počasni. Jih zmečem v veliko posodo, se dvakrat obrnem in oni že veselo potujejo okoli posode. Čeprav se na vrtu ne razumemo najbolje so mi vseeno prav lušne žvalce.

Ta pa je bil pravi velikan - za celo dlan ga je bilo.

Evo pravo pravljično bitje. Pa še prav manekensko se mi je nastavil.  Edino glas ima tako zoperen.
 Ja, vse pa res ne more imet!

To pa je končni rezultat sprehoda po mojem vrtu. Solatka, mnjami....

Moje ljubice

Letos sem moje vrtičke obogatila z nekaj novimi vrtnicami. In seveda komaj čakala, da se prikažejo popki in cvetovi. In potem jih božaš, se z njimi pogovarjaš,  ovohavaš, se kregaš z nepovabljenimi živalcami. Upam, da me sosedi ne čujejo...

Sem pa prav zakričala od razočaranja, ko sem zagledala roza cvet na grmu, ki bi moral biti plav - že po imenu
Bleu magenta ...

Cafe - vrtnica, ki preliva svojo barvo od kafetaste na roza.

Charlotte:  pravijo, da rumenim vrtnicam na primorskem bolj paše malo sence, da imajo bolj izrazito barvo.. Se mi zdi, da sem jo skrila v pregloboko senco

Raubritter: ko je zacvetela, mi ni bilo jasno zakaj sem jo kupila. Roza vrtnice me prav posebno ne privlečejo. Ko sem jo pa povohala mi je bilo vse jasno. Ima prav poseben vonj.

Rhapsody in Blue: moja lepotička

Te dve pa nimata imen (vsaj zaenkrat ne vem) so mi pa všeč

Pravljični dan

Pravljični dan je bil namenjen vrtnicam, V sklopu 6. festivala vrtnic sem si  ogledala  vrt starih vrtnic burbonk pri frančiškanskem samostanu Kostanjevica v Novi gorici. Pri vstopu v vrt sem dahnila samo en globok VAUUUUU.  Čeprav je bila večina cvetov že odcvetelih se je vrt še vedno bohotil v vsej svoji lepoti. Meni najlepša je bila Gipsy Boy (na sliki) čeprav se tudi ostalih ne bi branila. Čudovita paša za oči in še bolj čudovite vonjave.
Malo manj je bilo navdušujoče vrtnično kosilo. Žal se naši gostinci v večini primerov še vedno ne potrudijo.
Če že prideš na takšen meni, bi vsaj na mizo dali vrtnice. Na krožniku si jih itak moral s povečevalnim iskat.
Seveda  grejo  pametni ljudje razočaranje tolažit v naslednjo restavracijo. Sladoled in štrukelj z priokusom vrtnic sta bila  pohvale vredna.

                                 Gipsy boy

Prvič sem vidla banano s tako velikim  cvetom oz. malimi bananicami.

Ko si že rečeš, da več kot to ne moreš doživet se znajdeš sredi pravljičnega vrta Romantika v Solkanu. Ga. Marinka nas je popeljala med svojimi vrtnicami, trajnicami, med travami in rožicami, kotički za sproščanje in kotički za uživanje.
Na ne prav velikem košku zemlje je združeno vse kar je lepo. Ko bom velika bom imela tak vrt!

Za konec smo dobili še poslastico in nas je g. Edi Prošt, pobudnik zbirke vrtnic burbonk na Kostanjevici in strokovni vodja festivala povabil na ogled svojega vrta.  Pravijo, da  ima okoli 300 vrtnic, sam je sicer bolj skromen in zatrjuje, da jih nima preštetih. Skoraj mu vrjamem. Kot poslastica pa slika ene izmed še redkih primerkov prve slovenske vrtnice Prešeren.

Evo je, ta je moja preferita Bleu magenta. Ta na sliki je iz vrta Romantika, jo pa v moji skromni zbirki imam tudi jaz. Sicer še v loncu, ker mi je tako všeč, da jo enostavno ne vem kam dati. Najraje bi jo imela v dnevni.

Ta lepotica po imenu Pierre de Ronsard ali Eden rose88 pa je na seznamu za mojo zbirko. Menda ima, poleg lepote, same dobre lastnosti 

Ponovitev dišav pa sem doživela doma, ko sem na kup stresla nabrane lističe ...še danes vse diši....

Paša za oči

So rekli moji, da sem se preselila na vrt. Samo še jest in spat hodim v stanovanje. Ko pa mi je tako lepo. Malček pogrebeš, malo zaliješ - dež kje si? – nekaj podtakneš, nekaj presadiš, malo se sprehodiš, malo se kregaš z raznimi nepovabljenimi živalcami in tako mine dan.
Je pa res, da je moj svet viola....

Ker  notri nimam dovolj prostora za  vse moje sadike, so paradižniki v lončkih končali na vrtu. Ker pa je vreme kar precej ohladilo, se rastline niso več premaknile v rasti. Tako za hec sem jih pokrila z zgornjim delom plastenke, kar jim je očitno zelo ustrezalo.  Ker pod plasteko  ostaja tudi vlaga ni bilo potrebno  toliko  zalivat kot navadne lončke.  Reciklaža plastenk  v mini tople grede se je dobro izkazala tudi pri lavandinih podtaknjencih.  Pa še ena dobra lastnost – ko posadiš vse sadike plastenke enostavno zavržeš v njihov kontejner  in  ne rabiš še shrambe za lončke. Spomladi pa spet težiš vsem sosedom in prijateljem, da shranjujejo  nove plastenke. 

Čudeži na vrtu

Moj vrtiček se počasi prepušča zimskemu počivanju. Najde se pa še vedno čisto poletni utrinek, ki preseneti v tem letnem času.

Najboljši paradižnik mi je ta. Rumene majhne hruškice. In zakaj ne bi naredila iz njih tudi šalše.

Tukaj je postopek:


Pa še nekaj cvetličnih zgodb.