Dvoje misli sta se mi te dneve prepletali po glavi:
...kako grozno so bili stari tisti pri pedesetih ko sem bila mlajša!
...vse možnosti imam, da živim še enkrat tolko...je to dobro ali slabo?
Ne vem. Vem pa, da je vedno tako, kot si naredimo sami.
Življenje je potovanje.
Naj bo prijetno in razkošno
skozi najlepše pokrajine
in ne le hitra vožnja
do zadnje postaje
(Kerševan)
Ko sem izdelovala vabila za na praznovanje sem pomislila na čas, ki prehitro beži in kaj vse so mi v teh letih spremenili. Nekaj simbolike sem uspela sestavit ... če dobro pogledaš je na sredini ure čarovnica, pa napis ... Na zadnji strani pa čisto preprosto vabilo.
Ideja s ključem, ki odklepa sanje se mi je zdela kot nekakšno voščilo, ki ga lahko uporabim za več namenov.
Vsi gosti so dobili steklenico lavandinega - sivkinega hidrolata okrašenega s sanjeodklepajočim ključem.
Prtički na mizi pa so imeli svoje žepke in vsak gost je svoj srček lahko odnesel domov.